Redna vadba

Pozdravljeni.

S ponedeljkom 5. 11. 2018 se nadaljuje redna vadba v šoli SHI-DO.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Počitniški treningi

Ponedeljek 29. 10. 2018
18.00 Tai Chi Chuan
19.00 Pa Kwa Chang
20.00 Karate

Torek 30. 10. 2018
17.00 Otroci Karate
18.00 Tai Chi Chuan
19.00 Pa Kwa Chang
20.00 Karate

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Kratka zgodovina karateja: Obdobje Okinawe

Opombe:

* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

O karateju se pogosto govori kot o »starodavni« borilni veščini. Točnega odgovora na vprašanje koliko je karate star, ne poznamo. Moje osebno stališče je, če parafraziram Ebbinghausa, da ima karate dolgo preteklost, toda kratko zgodovino. Dandanes je karate največkrat prikazan kot borilna veščina, ki je del japonske kulturne tradicije. Vendar pa je ta predstava bolj konstrukt sodobne zgodovine in politike, kjer so kitajske in okinawske korenine v veliki meri spregledane. Ko govorimo o preteklosti in zgodovini karateja, je torej smiselno ločiti »okinawsko obdobje« ter »japonsko« obdobje«. Medtem ko se je na Okinawi začela njegova preteklost, pa se je na Japonskem začela njegova zgodovina. Karate se je namreč pred 20. stoletjem prenašal predvsem preko ustnih izročil ter dejansko prakso in posledično uradnih zapisov, ki bi vsebovali podrobnosti o razvoju, skorajda ni. Pri Okinawi in Japonski gre tudi za popolnoma različni zgodovini, kulturi in načinu življenja. V grobem lahko rečemo, da je k razvoju karateja Okinawa prispevala umetnost bojevanja, Japonska pa institucionalizacijo, pravila obnašanja ter elitizem. Tokrat želim na kratko razložiti »okinawsko obdobje« karateja, torej čas od leta 1393 do leta 1922.

Površina Okinawe meri prib. 1200 km2  ter leži pribl. 640 km južno od japonskega otočja.  Vedno je bila najrevnejša in najbolj zapostavljena japonska prefektura, njena zgodovina ter kulturne in družbene posebnosti pa so dostikrat zelo okleščene ter vključene v splošno zgodovino Japonske. Karate, kot so ga prakticirali na Okinawi, se je imenoval tōte (dob. »kitajska roka«) in je označeval enotno kategorijo veščin za samoobrambo. Takrat še ne moremo govoriti o različnih šolah karateja, lahko pa govorimo o različnih stilih, ki pa izvirajo iz Kitajske.

Prva prelomnica v zgodovini karateja je bila prihod kitajskih borilnih veščin, točneje kitajskih zunanjih stilov, na okinawsko otočje. Leta 1393 so se na Okinawi naselili kitajski priseljenci, poznani tudi kot »36 družin«. Te številke ne gre jemati dobesedno, saj gre za metaforo, ki le pomeni, da je šlo za precej veliko skupnost. V zgodovinski literaturi so priseljenci opisani kot povsem običajni ljudje, toda na Okinawi so takrat veljali za izobraženo elito iz napredne dežele. Priseljenci so okinawsko ljudstvo naučili brati in pisati ter izobrazili v administrativnih delih, ki so bila nujna za trgovanje s Kitajsko. Nekateri so bili diplomati, drugi ladjedelci, spet tretji pa so bili izurjeni v umetnosti in obrti. Priseljenci pa so s seboj na Okinawo prinesli tudi borilne veščine. Dva glavna stila sta bila Shōrin-ryū in Shōrei-ryū, izvirala pa sta iz dveh zen-budističnih templjev na Kitajskem. Stil Shōrin-ryū so prakticirali v Severnem samostanu Shaolin na gori Song v provinci Henan, medtem ko so stil Shōrei-ryū prakticirali v Južnem samostanu Shaolin v provinci Fujian. Okinawsko ljudstvo in kitajski priseljenci so živeli v sožitju, zato so se v nadaljnjih 500 letih tako kitajska umetnost kot tudi borilne veščine globoko zasidrale v okinawsko kulturo.

Druga prelomnica v zgodovini karateja pa se je zgodila leta 1609, ko so samuraji, točneje klan Satsuma, zavzeli okinawsko otočje. Gospodar klana je takrat od kralja Okinawe zahteval brezpogojno podrejenost. Kralj se je temu uprl, zato je celotno ljudstvo doletela huda finančna kazen. Klan Satsuma je namreč ljudstvu odredil obvezen letni davek, kralju pa dodelil dodatno plačevanje davka iz privatnih dohodkov. Poleg tega je klan Satsuma prevzel popoln nadzor nad trgovsko politiko s tujimi deželami, kar je imelo za Okinawo uničujoče posledice. Življenjski standard je v mestih Naha in Shuri, sploh pa v manjših vaseh, drastično padel in prebivalstvo pahnil v hudo revščino. Sledili so zakoni, ki so izjemno omejili uporabo orožja. Leta 1669 je klan Satsuma prepovedal tako kovaško obrt kot tudi izdelovanje mečev za religiozne namene, leta 1699 pa je popolnoma prepovedal še uvoz ter uporabo vseh vrst orožja. In kar je najbolj pomembno, prepovedal je tudi prakticiranje borilnih veščin. Od približno leta 1700 pa do leta 1868 se je zato karate na Okinawi poučeval na skrivaj in večinoma ponoči.

To obdobje okinawske zgodovine je običajno označeno kot junaško obdobje, ko naj bi se zatirani kmetje upirali ter bojevali proti oboroženim samurajem. Toda te zgodbe je zelo težko potrditi. Medtem ko okinawski mojstri v svojih delih sicer radi povedo, da so se njihovi predniki neoboroženi postavili po robu samurajem, pa uradna zgodovina te trditve prej zanika kot pa potrjuje. Zgodovinarji namreč menijo, da je bilo okinawsko ljudstvo preveč izčrpano od revščine, lakote in naravnih nesreč, da bi bili pripravljeni iti v boj s samuraji. V uradni zgodovini Okinawe je tudi težko zaslediti kakršnekoli opise dejanskih bitk ali kmečkih uporov. Morda so se dogajali posamezni incidenti, zelo malo pa je verjetno, da bi bili tovrstni upori tako množični, kot je to širše predstavljeno. Po drugi strani pa je občudovanja vreden ta »tihi upor«, ko je ljudstvo zaradi stroge prepovedi borilnih veščin raje poniknilo in vadilo na skrivaj, kot pa da bi se jim odpovedalo. Zaradi strogega režima so s tem seveda tvegali tudi lastna življenja in to je bilo tudi ključno, da je karate lahko preživel to obdobje prepovedi.

V 18. stoletju, ko je prepoved karateja še vedno veljala, pa so v okviru diplomatskih odnosov na Okinawo prispeli nekateri najpomembnejši kitajski mojstri borilnih veščin. V uradnih zgodovinskih virih je zapisano, da je leta 1762 na Okinawo kot diplomat prispel Kūshankū, poznan tudi pod imeni Ko Sokun in Kwang Shang Fu, ki je imel ogromen vpliv na razvoj stila Shōrin-ryū v mestu Shuri, znan pa je tudi kot »oče« kate Kūshankū. Po drugi strani pa so tudi okinawski mojstri, npr. Sakugawa Kanga (1733–1815), Matsumura  Sōkon (1809–1901), Higashionna Kanryō (1853–1915) in Uechi Kanbun (1877–1948) potovali na Kitajsko in se tam učili veščin.

Tekom stoletij so se kitajske in okinawske borilne veščine tako tesno prepletle, da jih je danes nemogoče ločiti. Veščino so, kot že rečeno, poimenovali tōte, poučevali pa so jo v treh mestih. V mestu Naha so se učili stil Shōrei-ryū, v mestih Shuri in Tomari pa stil Shōrin-ryū. Da bi stile ločili med seboj, so jih poimenovali glede na kraj, kjer je bila veščina prakticirana, torej Naha-te, Shuri-te in Tomari-te; Tomari-te je bil sprva samostojen sistem, vendar je bil kasneje zlit s Shuri-te.

Veščina tōte se je na Okinawi poučevala na zelo neformalen način. Vadba ni potekala v skupinah, ampak bolj kot ne na skrivaj in individualno, toda vseeno pod vodstvom učitelja. Vadba je temeljila na učenju in razumevanju form (kata) ter utrjevanju osnovnih elementov (kihon), fizično moč pa so krepili z dihalnimi vajami ter z udarjanjem v predmete, kot so skale ter lesene deske. Bojev takrat še niso razvili. Učenci za vadbo  niso nosili predpisanih oblačil, niti niso poznali hierarhičnega sistema s pasovi. Program vadbe ni bil točno določen, zato tudi niso imeli izdelanih kriterijev za napredovanje. Ta način vadbe je bil v popolnem nasprotju z japonsko kulturo borilnih veščin in okinawski mojstri so vedeli, da bodo potrebne korenite spremembe, če so želeli karate uspešno predstaviti japonskemu občinstvu. Karate je bil tako na Japonskem prvič predstavljen skozi javne demonstracije leta 1922. Temu so sledile spremembe, zaradi katerih je karate pridobil izrazito japonski karakter. O tem pa bo govoril naslednji prispevek.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Sezona 2018/2019

Pozdravljeni.

S sobotnim praznovanjem 20-letnice šole SHI-DO se je sezona 2018/2019 uradno začela. Vpisi že potekajo.

S treningi pričnemo v ponedeljek, 10. 9. 2018.

Vabljeni!

facebook_1535958396588

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

20 let šole SHI-DO in začetek nove sezone

Pozdravljeni.

V soboto 8. 9. 2018 bomo z začetkom ob 18 h praznovali 20 let šole SHI-DO. S tem se v naši šoli otvarja sezona 2018/2019. S treningi pričnemo v ponedeljek 10. 09. 2018.

Vabljeni!

facebook_1535958396588

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Poletni urnik

V mesecu juliju bo vadba v šoli SHI-DO potekala po naslednjem urniku.

TOREK:
19.00 – 20.00 Tai Chi Chuan
20.00 – 21.30 Karate

SREDA:
19.00 – 21.00 Pa kwa Chang

ČETRTEK:
19.00 – 20.00 Tai Chi Chuan
20.00 – 21.30 Karate

Se vidimo!

 

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Novi začetni skupini za Qi Gong in Pa Kwa Chang – TO JESEN!

To jesen bosta v šoli borilno-zdravilnih veščin SHI-DO na voljo nova začetna skupina šole Qi Gong in nova začetna skupina veščine Pa Kwa Chang. Vljudno vabljeni.

Več informacij bo podanih v začetku junija 2018.IMG_7961

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , | Pusti Komentar

Mitologija v borilnih veščinah

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Mitologija je sestavni del borilnih veščin. Nekateri akademski raziskovalci, predvsem s področja zgodovine vojskovanja in bojevanja, kritizirajo poudarjanje mitologije v borilnih veščinah in trdijo, da je to navadno zavajanje in odvračanje od pravih zgodovinskih dogodkov (to je aktualno predvsem pri akademskem preučevanju kitajskih notranjih stilov, npr. tai chi chuan). Spet drugi raziskovalci menijo, da je poznavanje zgodovinskih dejstev na eni strani ter mitologije na drugi sicer nujno, toda popolno ločevanje je skoraj nemogoče. Namesto tega je bolj smiselno preučevati, kakšno vlogo igra mitologija v borilnih veščinah.

V grobem lahko mitologijo razdelimo v dve kategoriji: miti in legende ter ljudske zgodbe.

Zgodbe v mitih in legendah se običajno odvijajo v »davnih časih« in vključujejo nadnaravna bitja, kot npr. božanstva, demone in nesmrtne prednike. Miti in legende pojasnjujejo izvor konkretne šole borilnih veščin ter opisujejo, kako so legendarni bojevniki ali nadnaravna bitja na skrivaj poučevali prednike ustanovitelja šole. Tovrstne »svete« povezave omogočijo šoli avtoriteto in status »tisočletne tradicije« ter »dokaz« o izrednih sposobnostih in veščinah šole. Mitoloških zgodb se dostikrat poslužujejo japonske šole mečevanja. Kot dober primer lahko vzamemo »zgodovino« Šole mečevanja Shōrinjin-ryū Saitō Ninjitsu:

Pred tisoč leti so v provinci na severnem delu Japonske v majhni vasici živeli preprosti kmetje, ki niso poznali vojne, zato tudi niso razvili nobenega orožja. Nekoč pa so v vas vdrli barbari in ker kmetje niso vedeli, kako se braniti, so barbari hitro zavzeli njihovo ozemlje, kmetje pa so začeli stradati in živeti s strahu. Sklenili so, da na pot pošljejo mladega fanta, ki bo našel pomoč. Fant se je podal na pot in prišel do slapa v sveti dolini. Tam je meditiral enaindvajset dni, ko se je pred njim pojavil Shōrinjin (Nesmrtnik), ga blagoslovil in mu podaril čudežno umetnost mečevanja »Ninjitsu«. Nesmrtnik mu je še naročil, naj o srečanju ne govori nikomur izven družine, ampak naj poučuje le svoje potomce, da bo vsaka generacija ohranila to umetnost mečevanja. Fant se je vrnil domov in s svojimi spretnostmi bojevanja porazil sovražnike. To »posebno« mečevanje se še danes prenaša iz generacije v generacijo v družinski rodbini Saitō.

Poznamo tudi legende, ki se odvijajo v resničnem zgodovinskem času. Tipičen primer so legende o Shaolinskem templju. Legenda govori, da je menih Bodhidharma, sicer začetnik Zen Budizma, vpeljal borilne veščine v samostan okoli leta 525 n. š. Bodhidharma je opazil, da so menihi v precej slabi fizični kondiciji in nezmožni opravljanja meditacije v klečečem položaju. Da bi jih telesno utrdil, jih je začel poučevati borilne veščine. Ta legenda je velikokrat uporabljena kot del uradne zgodovine karateja. V tem primeru je že težje ločiti med resničnim in izmišljenim, saj je vprašljivo, ali je Bodhidharma res poučeval borilne veščine. Bolj verjetna je verzija, da so se menihi naučili veščin bojevanja po drugih poteh, ki so bolj povezane z vojskovanjem v tistem obdobju.

Tudi živali, predvsem tiger, zmaj, žerjav, bogomolka in kača, so velikokrat prisotni v zgodbah. Ena tovrstna zgodba opisuje izvor stila belega žerjava. Stil beli žerjav je domnevno edini stil, ki ga je razvila ženska. To je bilo navadno podeželsko dekle iz vasi Yongchun po imenu Fang Qiniang. Ko so njenega očeta do smrti pretepli lokalni nasilneži, je prisegla maščevanje, toda ni imela zadostne fizične moči kot tudi ni poznala veščin bojevanja. Legenda pravi, da je nekega dne opazovala dva žerjava med bojem. Kljub krhkosti teles so bila njuna krila izredno močna, napadi pa točni in siloviti. Fang Qiniang je gibe posnemala in po letih intenzivnega treninga je bila dovolj vešča, da maščevala smrt očeta.

Druga kategorija pa so ljudske zgodbe. Te so postavljene v bolj sodobni čas in se največkrat osredotočajo na določeno šolo borilnih veščin ter njihovega ustanovitelja. Najbolj znana junaka tovrstnih zgodb sta Yamaguchi Gōgen and Ōyama Masutatsu. Oba mojstra sta vpletena v zgodbe, ki opisujejo domnevne bitke z mogočno zverjo – Yamaguchi v bitki s tigrom, Ōyama pa v bitki z biki. Te zgodbe so tesno prepletene z dejanskimi dogodki in biografijama obeh mojstrov, zato je tudi najtežje razbrati med »mogočim« in »nemogočim«. Yamaguchi je bil med Drugo svetovno vojno res ujetnik v zaporu v Mandžuriji, kjer je preživel strahotno mučenje. Legenda pravi, da ga ječarji niso mogli psihično zlomit, zato so ga na koncu zaprli v kletko z odraslim lačnim tigrom. Tiger je Yamaguchija napadel, ta pa ga je z golimi rokami zadavil v 20 sekundah. V intervjujih so Yamaguchija velikokrat prosili za pojasnitev dogodka in je sam večkrat rekel, da ni bil nikoli zaprt v kletki skupaj s tigrom, kaj šele, da bi ga pokončal.

Še bolj pa so znane legende o Ōyami, ustanovitelju šole Kyokushin, ki naj bi se golorok boril z več kot petdesetimi biki, od tega naj bi tri ubil z enim udarcem. Veliko ljudi še danes verjame v te bitke z biki, sama pa te zgodbe ocenjujem kot zelo uspešno samo-promocijo ter promocijo svoje šole. Mislim namreč, da zadostuje samo od blizu videti 700-kilogramskega bika z rogovi in postane takoj jasno, da v boju z njim človek praktično nima niti najmanjše možnosti. Ōyamovi boji z biki se nikoli niso zgodili. Na spletu se sicer lahko najde zelo star posnetek enega izmed teh bojev, ki je potekal leta 1954 v Tateyami. Kasneje so nekateri njegovi učenci v knjigah zapisali, da se je dogodek sicer res zgodil, vendar pa to ni bil bik, ampak udomačen in neagresiven vol. Na posnetku je razvidno, da sta se ruvala, toda Ōyama vola ni resneje, kaj šele usodno poškodoval. Je bila pa ta poteza v tistem času, ko še ni bilo interneta in hitre globalne komunikacije, izredno šokantna in zato tudi neverjetno uspešna pri promociji Kyokushin karateja. Na račun širjenja govoric o neverjetnem boju je pridobil na milijone učencev. Pri tem so mu pa seveda pomagale tudi njegove javne demonstracije, kjer pa je res lomil kamne, opeke ter steklenice.

Legendarni prikaz Ōyame v boju z bikom.

Legendarni prikaz Ōyame v boju z bikom.

Večina tovrstnih zgodb ima več anonimnih avtorjev in ker se prenašajo predvsem preko ustnih izročil, se tudi verzije spreminjajo, prirejajo in prilagajajo. Miti in legende lahko prinašajo ugled in prestiž šoli ter njihovim ustanoviteljem, hkrati pa povezujejo borilne veščine z neko misterioznostjo ali celo nadnaravnimi močmi. Biografije znamenitih mojstrov so dostikrat prepletene z zgodbami o junaštvu, ki »dokazujejo«, da je imel mojster nadnaraven dar in talent.

Po drugi strani pa zgodbe, ki vključujejo živali, kot je npr. zgoraj opisan izvor stila belega žerjava, lahko pomagajo učencem razmišljati o novih možnih načinih gibanja in načinih bojevanja. Živali v naravnem okolju se morajo boriti za hrano in preživetje, način bojevanja pa se razlikuje od živali do živali, saj ima vsaka živalska vrsta svoje telesne in karakterne značilnosti.

Resnične ali izmišljene, zavajanje ali marketing, zgodbe so sestavni del borilnih veščin. Lahko se jih bere le kot za zabavo, lahko so zelo poučne in vir inspiracije. Menim pa, da ni smiselno gledati na borilne veščine kot na nekakšno skrivnostno, magično in čudežno umetnost, saj so spretnosti in znanje, pridobljeni tekom redne vadbe, bolj fascinantni od čudežev.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

SHI-DO noč 2018

“Tudi letos, v letu psa po kitajski tradiciji, smo v dneh največjega preporoda zemeljskih energij opravili nočni trening Shi-Do šole.
Kakor so npr. zvestoba, varovanje in predanost velike značilnosti psa, so to iste vloge, ki jih igrajo borilne veščine v vsakdanjem življenju. Zato, v imenu leta psa in prihoda novih energij, naša skupina pozdravlja in pošilja vsem vse najboljše.
Oss, Andrej Doušak”

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Zimski seminar Kyokushin karateja na gori Mitsumine

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Na gori Mitsumine na Japonskem je od 4. do 6. januarja 2018 potekal tridnevni zimski seminar Kyokushin karateja, ki ga je vodil predsednik Mednarodne karate organizacije (IKO) Kyokushinkaikan, učitelj Matsui Shokei.

Kyokushin karate je oblika t. i. »polno-kontaktnega« karateja in je v svetu poznan kot »najmočnejši karate«. Vendar pa je ta oznaka velikokrat napačno interpretirana in v resnici je Kyokushin karate daleč od kakšne »brutalne« veščine brez kontrole. Udarci namreč niso tako »globoki«, da bi bili nevarni za telo, udarci v glavo pa so prepovedani. Ko je učitelj in ustanovitelj šole Kyokushin, Ōyama Masutatsu (1923 – 1994), razvil to šolo, je res za svoje učence sprejemal le odrasle moške v odlični telesni kondiciji. Toda to je takrat veljalo za vse karate šole na Japonskem. Šele tekom desetletji se je razširila ideja, da je karate borilna veščina »za vse«, torej tudi za otroke, ženske, starostnike, kot tudi za tiste, ki morda niso v najboljši telesni kondiciji. Je pa velika razlika med Kyokushin karatejem, ki se ga trenira v dōjōtu in pa tistim, ki ga vidimo na tekmah. Medtem ko je na tekmah bolj poudarek na fizični moči in telesni vzdržljivosti, pa se v dōjōtu poudarja točnost tehnik, razumevanje form (kata), študij in strategije bojev, delo na »centru«, torej na bokih in trebušnem predelu, ter mehkosti in prožnosti telesa.

Gora Mitsumine velja za rojstni kraj Kyokushin karateja. Učitelj Ōyama je goro začel obiskovati leta 1957, kjer se je intenzivno posvečal vadbi karateja ter razvijanju telesne in psihične vzdržljivosti. Sprva se je na gori uril sam, ko pa je leta 1964 ustanovil organizacijo Kyokushinkaikan, pa je skupaj s svojimi učenci pričel prakticirati večdnevne intenzivne zimske treninge, ki se odvijajo še danes.

Skupno je bilo na seminarju prisotnih približno 160 udeležencev, tokrat prvič tudi jaz. Seminar se je začel pri spomeniku pokojnega učitelja Ōyame, kjer smo se mu priklonili, nato pa nadaljevali s triurnim treningom pod vodstvom učitelja Matsuija. Naslednji dan se je trening začel ob 6.30 uri, torej še pred sončnim vzhodom. Trening se je odvijal zunaj pred svetiščem pri okoli -7°C, pri čemer smo bili oblečeni le v kimone[1]. Nadaljevali smo v svetišču s 45-minutnim šintoističnim obredom, ki ga je vodil kannushi oz. šintoistični duhovnik. Kannushi je ob spremljavi bobnov citiral mantre, mi pa smo ves čas popolnoma pri miru klečali (seiza položaj) na trdih tleh. Sam obred ni toliko religiozne, ampak bolj psihološke narave. Bolečino v nogah ter mraz namreč najlažje preneseš tako, da se ne smiliš samemu sebi, ampak ju preprosto odmisliš. Jutranji trening smo zaključili s krajšim spominskim obredom v stranskem svetišču, kjer je po šintoističnem verovanju ohranjena duša učitelja Ōyame. Ko je leta 1994 učitelj Ōyama umrl, so z verskim obredom njegovo dušo »prinesli« v to svetišče.

Učenci pred svetiščem, kjer je ohranjena duša učitelja Ōyame. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Učenci pred svetiščem, kjer je ohranjena duša učitelja Ōyame. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Zadnji dan se je zopet pričel z jutranjim treningom in obredom v svetišču, nato pa smo se odpravili proti slapu, pod katerim je nekoč asketske prakse opravljal tudi učitelj Ōyama. Seminar se je zaključil s treningom pod slapom, im. takiabi, v ledeno mrzli vodi.

Trening pod slapom v ledeno mrzli vodi. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Trening pod slapom v ledeno mrzli vodi. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Na seminarju sem imela priložnost zopet srečati učitelja Matsuija. Z njim sem se prvič srečala junija 2016, ko sem opravljala intervju v povezavi z raziskavo za magistrsko delo in mi je bil v ogromno pomoč in podporo.

03

Gora Mitsumine (od leve proti desni): pomočnik glavnega učitelja Ajima Kyohei, Mateja Žabjek, učitelj in predsednik IKO Kyokushinkaikan Matsui Shokei, ter glavni učitelj Kamoshida Yuju.

Zimski seminar na gori Mitsumine je bila izjemna izkušnja in izziv tako z vidika karateja kot tudi z vidika telesne in psihološke pripravljenosti. Predvsem pa, karate je potrebno vaditi tudi v naravi in v vseh vremenskih pogojih, torej na gorah, ob morju in v morju, v gozdu, ponoči, v dežju, v vetru in tudi v snegu.

[1] Beseda “kimona” je poslovenjena in označuje oblačilo pri borilnih veščinah. Na Japonskem se uporablja beseda dōgi oz. karategi.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar