Redni urnik

Z današnjim dnem (7. 1. 2019) se v SHI-DO nadaljuje vadba po rednem urniku.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Dobrodošli v letu 2019

Pozdravljeni.

Vadba v letu 2019 se začne s četrtkom 3. januarja z združenimi skupinami in sicer:

17.00-18.00   vsi otroci
18.00-20.00   vse Tai Chi skupine
20.00-21.00   vse Pakwa skupine
21.00-22.00   vse karate skupine

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Voščilo iz Japonske

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Obvestilo

Tokom letošnjih novoletnih počitnic ne bodo potekali klubski treningi.

Vidimo se zopet v četrtek 3. 1. 2019 na prvem skupnem treningu, kjer se bodo beli in barvni pasovi pridružili višji skupini. Od 7. 1. 2019 dalje pa bodo treningi potekali po obstoječem urniku.

Želimo vam lepe počitnice.

Hvala.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

December 2018

V zadnjem mesecu leta 2018 bodo treningi bazirani na utrjevanju študija letošnje sezone. Treningi bodo potekali do četrtka 20. 12. 2018. Tega dne se vadba konča ob 19.00.

Ob 19.30 pa kot vsako leto zaključimo leto s klubskim druženjem v telovadnici.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Redna vadba

Pozdravljeni.

S ponedeljkom 5. 11. 2018 se nadaljuje redna vadba v šoli SHI-DO.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Počitniški treningi

Ponedeljek 29. 10. 2018
18.00 Tai Chi Chuan
19.00 Pa Kwa Chang
20.00 Karate

Torek 30. 10. 2018
17.00 Otroci Karate
18.00 Tai Chi Chuan
19.00 Pa Kwa Chang
20.00 Karate

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Kratka zgodovina karateja: Obdobje Okinawe

Opombe:

* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

O karateju se pogosto govori kot o »starodavni« borilni veščini. Točnega odgovora na vprašanje koliko je karate star, ne poznamo. Moje osebno stališče je, če parafraziram Ebbinghausa, da ima karate dolgo preteklost, toda kratko zgodovino. Dandanes je karate največkrat prikazan kot borilna veščina, ki je del japonske kulturne tradicije. Vendar pa je ta predstava bolj konstrukt sodobne zgodovine in politike, kjer so kitajske in okinawske korenine v veliki meri spregledane. Ko govorimo o preteklosti in zgodovini karateja, je torej smiselno ločiti »okinawsko obdobje« ter »japonsko« obdobje«. Medtem ko se je na Okinawi začela njegova preteklost, pa se je na Japonskem začela njegova zgodovina. Karate se je namreč pred 20. stoletjem prenašal predvsem preko ustnih izročil ter dejansko prakso in posledično uradnih zapisov, ki bi vsebovali podrobnosti o razvoju, skorajda ni. Pri Okinawi in Japonski gre tudi za popolnoma različni zgodovini, kulturi in načinu življenja. V grobem lahko rečemo, da je k razvoju karateja Okinawa prispevala umetnost bojevanja, Japonska pa institucionalizacijo, pravila obnašanja ter elitizem. Tokrat želim na kratko razložiti »okinawsko obdobje« karateja, torej čas od leta 1393 do leta 1922.

Površina Okinawe meri prib. 1200 km2  ter leži pribl. 640 km južno od japonskega otočja.  Vedno je bila najrevnejša in najbolj zapostavljena japonska prefektura, njena zgodovina ter kulturne in družbene posebnosti pa so dostikrat zelo okleščene ter vključene v splošno zgodovino Japonske. Karate, kot so ga prakticirali na Okinawi, se je imenoval tōte (dob. »kitajska roka«) in je označeval enotno kategorijo veščin za samoobrambo. Takrat še ne moremo govoriti o različnih šolah karateja, lahko pa govorimo o različnih stilih, ki pa izvirajo iz Kitajske.

Prva prelomnica v zgodovini karateja je bila prihod kitajskih borilnih veščin, točneje kitajskih zunanjih stilov, na okinawsko otočje. Leta 1393 so se na Okinawi naselili kitajski priseljenci, poznani tudi kot »36 družin«. Te številke ne gre jemati dobesedno, saj gre za metaforo, ki le pomeni, da je šlo za precej veliko skupnost. V zgodovinski literaturi so priseljenci opisani kot povsem običajni ljudje, toda na Okinawi so takrat veljali za izobraženo elito iz napredne dežele. Priseljenci so okinawsko ljudstvo naučili brati in pisati ter izobrazili v administrativnih delih, ki so bila nujna za trgovanje s Kitajsko. Nekateri so bili diplomati, drugi ladjedelci, spet tretji pa so bili izurjeni v umetnosti in obrti. Priseljenci pa so s seboj na Okinawo prinesli tudi borilne veščine. Dva glavna stila sta bila Shōrin-ryū in Shōrei-ryū, izvirala pa sta iz dveh zen-budističnih templjev na Kitajskem. Stil Shōrin-ryū so prakticirali v Severnem samostanu Shaolin na gori Song v provinci Henan, medtem ko so stil Shōrei-ryū prakticirali v Južnem samostanu Shaolin v provinci Fujian. Okinawsko ljudstvo in kitajski priseljenci so živeli v sožitju, zato so se v nadaljnjih 500 letih tako kitajska umetnost kot tudi borilne veščine globoko zasidrale v okinawsko kulturo.

Druga prelomnica v zgodovini karateja pa se je zgodila leta 1609, ko so samuraji, točneje klan Satsuma, zavzeli okinawsko otočje. Gospodar klana je takrat od kralja Okinawe zahteval brezpogojno podrejenost. Kralj se je temu uprl, zato je celotno ljudstvo doletela huda finančna kazen. Klan Satsuma je namreč ljudstvu odredil obvezen letni davek, kralju pa dodelil dodatno plačevanje davka iz privatnih dohodkov. Poleg tega je klan Satsuma prevzel popoln nadzor nad trgovsko politiko s tujimi deželami, kar je imelo za Okinawo uničujoče posledice. Življenjski standard je v mestih Naha in Shuri, sploh pa v manjših vaseh, drastično padel in prebivalstvo pahnil v hudo revščino. Sledili so zakoni, ki so izjemno omejili uporabo orožja. Leta 1669 je klan Satsuma prepovedal tako kovaško obrt kot tudi izdelovanje mečev za religiozne namene, leta 1699 pa je popolnoma prepovedal še uvoz ter uporabo vseh vrst orožja. In kar je najbolj pomembno, prepovedal je tudi prakticiranje borilnih veščin. Od približno leta 1700 pa do leta 1868 se je zato karate na Okinawi poučeval na skrivaj in večinoma ponoči.

To obdobje okinawske zgodovine je običajno označeno kot junaško obdobje, ko naj bi se zatirani kmetje upirali ter bojevali proti oboroženim samurajem. Toda te zgodbe je zelo težko potrditi. Medtem ko okinawski mojstri v svojih delih sicer radi povedo, da so se njihovi predniki neoboroženi postavili po robu samurajem, pa uradna zgodovina te trditve prej zanika kot pa potrjuje. Zgodovinarji namreč menijo, da je bilo okinawsko ljudstvo preveč izčrpano od revščine, lakote in naravnih nesreč, da bi bili pripravljeni iti v boj s samuraji. V uradni zgodovini Okinawe je tudi težko zaslediti kakršnekoli opise dejanskih bitk ali kmečkih uporov. Morda so se dogajali posamezni incidenti, zelo malo pa je verjetno, da bi bili tovrstni upori tako množični, kot je to širše predstavljeno. Po drugi strani pa je občudovanja vreden ta »tihi upor«, ko je ljudstvo zaradi stroge prepovedi borilnih veščin raje poniknilo in vadilo na skrivaj, kot pa da bi se jim odpovedalo. Zaradi strogega režima so s tem seveda tvegali tudi lastna življenja in to je bilo tudi ključno, da je karate lahko preživel to obdobje prepovedi.

V 18. stoletju, ko je prepoved karateja še vedno veljala, pa so v okviru diplomatskih odnosov na Okinawo prispeli nekateri najpomembnejši kitajski mojstri borilnih veščin. V uradnih zgodovinskih virih je zapisano, da je leta 1762 na Okinawo kot diplomat prispel Kūshankū, poznan tudi pod imeni Ko Sokun in Kwang Shang Fu, ki je imel ogromen vpliv na razvoj stila Shōrin-ryū v mestu Shuri, znan pa je tudi kot »oče« kate Kūshankū. Po drugi strani pa so tudi okinawski mojstri, npr. Sakugawa Kanga (1733–1815), Matsumura  Sōkon (1809–1901), Higashionna Kanryō (1853–1915) in Uechi Kanbun (1877–1948) potovali na Kitajsko in se tam učili veščin.

Tekom stoletij so se kitajske in okinawske borilne veščine tako tesno prepletle, da jih je danes nemogoče ločiti. Veščino so, kot že rečeno, poimenovali tōte, poučevali pa so jo v treh mestih. V mestu Naha so se učili stil Shōrei-ryū, v mestih Shuri in Tomari pa stil Shōrin-ryū. Da bi stile ločili med seboj, so jih poimenovali glede na kraj, kjer je bila veščina prakticirana, torej Naha-te, Shuri-te in Tomari-te; Tomari-te je bil sprva samostojen sistem, vendar je bil kasneje zlit s Shuri-te.

Veščina tōte se je na Okinawi poučevala na zelo neformalen način. Vadba ni potekala v skupinah, ampak bolj kot ne na skrivaj in individualno, toda vseeno pod vodstvom učitelja. Vadba je temeljila na učenju in razumevanju form (kata) ter utrjevanju osnovnih elementov (kihon), fizično moč pa so krepili z dihalnimi vajami ter z udarjanjem v predmete, kot so skale ter lesene deske. Bojev takrat še niso razvili. Učenci za vadbo  niso nosili predpisanih oblačil, niti niso poznali hierarhičnega sistema s pasovi. Program vadbe ni bil točno določen, zato tudi niso imeli izdelanih kriterijev za napredovanje. Ta način vadbe je bil v popolnem nasprotju z japonsko kulturo borilnih veščin in okinawski mojstri so vedeli, da bodo potrebne korenite spremembe, če so želeli karate uspešno predstaviti japonskemu občinstvu. Karate je bil tako na Japonskem prvič predstavljen skozi javne demonstracije leta 1922. Temu so sledile spremembe, zaradi katerih je karate pridobil izrazito japonski karakter. O tem pa bo govoril naslednji prispevek.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Sezona 2018/2019

Pozdravljeni.

S sobotnim praznovanjem 20-letnice šole SHI-DO se je sezona 2018/2019 uradno začela. Vpisi že potekajo.

S treningi pričnemo v ponedeljek, 10. 9. 2018.

Vabljeni!

facebook_1535958396588

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

20 let šole SHI-DO in začetek nove sezone

Pozdravljeni.

V soboto 8. 9. 2018 bomo z začetkom ob 18 h praznovali 20 let šole SHI-DO. S tem se v naši šoli otvarja sezona 2018/2019. S treningi pričnemo v ponedeljek 10. 09. 2018.

Vabljeni!

facebook_1535958396588

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar