Novi začetni skupini za Qi Gong in Pa Kwa Chang – TO JESEN!

To jesen bosta v šoli borilno-zdravilnih veščin SHI-DO na voljo nova začetna skupina šole Qi Gong in nova začetna skupina veščine Pa Kwa Chang. Vljudno vabljeni.

Več informacij bo podanih v začetku junija 2018.IMG_7961

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , , | Pusti Komentar

Mitologija v borilnih veščinah

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Mitologija je sestavni del borilnih veščin. Nekateri akademski raziskovalci, predvsem s področja zgodovine vojskovanja in bojevanja, kritizirajo poudarjanje mitologije v borilnih veščinah in trdijo, da je to navadno zavajanje in odvračanje od pravih zgodovinskih dogodkov (to je aktualno predvsem pri akademskem preučevanju kitajskih notranjih stilov, npr. tai chi chuan). Spet drugi raziskovalci menijo, da je poznavanje zgodovinskih dejstev na eni strani ter mitologije na drugi sicer nujno, toda popolno ločevanje je skoraj nemogoče. Namesto tega je bolj smiselno preučevati, kakšno vlogo igra mitologija v borilnih veščinah.

V grobem lahko mitologijo razdelimo v dve kategoriji: miti in legende ter ljudske zgodbe.

Zgodbe v mitih in legendah se običajno odvijajo v »davnih časih« in vključujejo nadnaravna bitja, kot npr. božanstva, demone in nesmrtne prednike. Miti in legende pojasnjujejo izvor konkretne šole borilnih veščin ter opisujejo, kako so legendarni bojevniki ali nadnaravna bitja na skrivaj poučevali prednike ustanovitelja šole. Tovrstne »svete« povezave omogočijo šoli avtoriteto in status »tisočletne tradicije« ter »dokaz« o izrednih sposobnostih in veščinah šole. Mitoloških zgodb se dostikrat poslužujejo japonske šole mečevanja. Kot dober primer lahko vzamemo »zgodovino« Šole mečevanja Shōrinjin-ryū Saitō Ninjitsu:

Pred tisoč leti so v provinci na severnem delu Japonske v majhni vasici živeli preprosti kmetje, ki niso poznali vojne, zato tudi niso razvili nobenega orožja. Nekoč pa so v vas vdrli barbari in ker kmetje niso vedeli, kako se braniti, so barbari hitro zavzeli njihovo ozemlje, kmetje pa so začeli stradati in živeti s strahu. Sklenili so, da na pot pošljejo mladega fanta, ki bo našel pomoč. Fant se je podal na pot in prišel do slapa v sveti dolini. Tam je meditiral enaindvajset dni, ko se je pred njim pojavil Shōrinjin (Nesmrtnik), ga blagoslovil in mu podaril čudežno umetnost mečevanja »Ninjitsu«. Nesmrtnik mu je še naročil, naj o srečanju ne govori nikomur izven družine, ampak naj poučuje le svoje potomce, da bo vsaka generacija ohranila to umetnost mečevanja. Fant se je vrnil domov in s svojimi spretnostmi bojevanja porazil sovražnike. To »posebno« mečevanje se še danes prenaša iz generacije v generacijo v družinski rodbini Saitō.

Poznamo tudi legende, ki se odvijajo v resničnem zgodovinskem času. Tipičen primer so legende o Shaolinskem templju. Legenda govori, da je menih Bodhidharma, sicer začetnik Zen Budizma, vpeljal borilne veščine v samostan okoli leta 525 n. š. Bodhidharma je opazil, da so menihi v precej slabi fizični kondiciji in nezmožni opravljanja meditacije v klečečem položaju. Da bi jih telesno utrdil, jih je začel poučevati borilne veščine. Ta legenda je velikokrat uporabljena kot del uradne zgodovine karateja. V tem primeru je že težje ločiti med resničnim in izmišljenim, saj je vprašljivo, ali je Bodhidharma res poučeval borilne veščine. Bolj verjetna je verzija, da so se menihi naučili veščin bojevanja po drugih poteh, ki so bolj povezane z vojskovanjem v tistem obdobju.

Tudi živali, predvsem tiger, zmaj, žerjav, bogomolka in kača, so velikokrat prisotni v zgodbah. Ena tovrstna zgodba opisuje izvor stila belega žerjava. Stil beli žerjav je domnevno edini stil, ki ga je razvila ženska. To je bilo navadno podeželsko dekle iz vasi Yongchun po imenu Fang Qiniang. Ko so njenega očeta do smrti pretepli lokalni nasilneži, je prisegla maščevanje, toda ni imela zadostne fizične moči kot tudi ni poznala veščin bojevanja. Legenda pravi, da je nekega dne opazovala dva žerjava med bojem. Kljub krhkosti teles so bila njuna krila izredno močna, napadi pa točni in siloviti. Fang Qiniang je gibe posnemala in po letih intenzivnega treninga je bila dovolj vešča, da maščevala smrt očeta.

Druga kategorija pa so ljudske zgodbe. Te so postavljene v bolj sodobni čas in se največkrat osredotočajo na določeno šolo borilnih veščin ter njihovega ustanovitelja. Najbolj znana junaka tovrstnih zgodb sta Yamaguchi Gōgen and Ōyama Masutatsu. Oba mojstra sta vpletena v zgodbe, ki opisujejo domnevne bitke z mogočno zverjo – Yamaguchi v bitki s tigrom, Ōyama pa v bitki z biki. Te zgodbe so tesno prepletene z dejanskimi dogodki in biografijama obeh mojstrov, zato je tudi najtežje razbrati med »mogočim« in »nemogočim«. Yamaguchi je bil med Drugo svetovno vojno res ujetnik v zaporu v Mandžuriji, kjer je preživel strahotno mučenje. Legenda pravi, da ga ječarji niso mogli psihično zlomit, zato so ga na koncu zaprli v kletko z odraslim lačnim tigrom. Tiger je Yamaguchija napadel, ta pa ga je z golimi rokami zadavil v 20 sekundah. V intervjujih so Yamaguchija velikokrat prosili za pojasnitev dogodka in je sam večkrat rekel, da ni bil nikoli zaprt v kletki skupaj s tigrom, kaj šele, da bi ga pokončal.

Še bolj pa so znane legende o Ōyami, ustanovitelju šole Kyokushin, ki naj bi se golorok boril z več kot petdesetimi biki, od tega naj bi tri ubil z enim udarcem. Veliko ljudi še danes verjame v te bitke z biki, sama pa te zgodbe ocenjujem kot zelo uspešno samo-promocijo ter promocijo svoje šole. Mislim namreč, da zadostuje samo od blizu videti 700-kilogramskega bika z rogovi in postane takoj jasno, da v boju z njim človek praktično nima niti najmanjše možnosti. Ōyamovi boji z biki se nikoli niso zgodili. Na spletu se sicer lahko najde zelo star posnetek enega izmed teh bojev, ki je potekal leta 1954 v Tateyami. Kasneje so nekateri njegovi učenci v knjigah zapisali, da se je dogodek sicer res zgodil, vendar pa to ni bil bik, ampak udomačen in neagresiven vol. Na posnetku je razvidno, da sta se ruvala, toda Ōyama vola ni resneje, kaj šele usodno poškodoval. Je bila pa ta poteza v tistem času, ko še ni bilo interneta in hitre globalne komunikacije, izredno šokantna in zato tudi neverjetno uspešna pri promociji Kyokushin karateja. Na račun širjenja govoric o neverjetnem boju je pridobil na milijone učencev. Pri tem so mu pa seveda pomagale tudi njegove javne demonstracije, kjer pa je res lomil kamne, opeke ter steklenice.

Legendarni prikaz Ōyame v boju z bikom.

Legendarni prikaz Ōyame v boju z bikom.

Večina tovrstnih zgodb ima več anonimnih avtorjev in ker se prenašajo predvsem preko ustnih izročil, se tudi verzije spreminjajo, prirejajo in prilagajajo. Miti in legende lahko prinašajo ugled in prestiž šoli ter njihovim ustanoviteljem, hkrati pa povezujejo borilne veščine z neko misterioznostjo ali celo nadnaravnimi močmi. Biografije znamenitih mojstrov so dostikrat prepletene z zgodbami o junaštvu, ki »dokazujejo«, da je imel mojster nadnaraven dar in talent.

Po drugi strani pa zgodbe, ki vključujejo živali, kot je npr. zgoraj opisan izvor stila belega žerjava, lahko pomagajo učencem razmišljati o novih možnih načinih gibanja in načinih bojevanja. Živali v naravnem okolju se morajo boriti za hrano in preživetje, način bojevanja pa se razlikuje od živali do živali, saj ima vsaka živalska vrsta svoje telesne in karakterne značilnosti.

Resnične ali izmišljene, zavajanje ali marketing, zgodbe so sestavni del borilnih veščin. Lahko se jih bere le kot za zabavo, lahko so zelo poučne in vir inspiracije. Menim pa, da ni smiselno gledati na borilne veščine kot na nekakšno skrivnostno, magično in čudežno umetnost, saj so spretnosti in znanje, pridobljeni tekom redne vadbe, bolj fascinantni od čudežev.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

SHI-DO noč 2018

“Tudi letos, v letu psa po kitajski tradiciji, smo v dneh največjega preporoda zemeljskih energij opravili nočni trening Shi-Do šole.
Kakor so npr. zvestoba, varovanje in predanost velike značilnosti psa, so to iste vloge, ki jih igrajo borilne veščine v vsakdanjem življenju. Zato, v imenu leta psa in prihoda novih energij, naša skupina pozdravlja in pošilja vsem vse najboljše.
Oss, Andrej Doušak”

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Zimski seminar Kyokushin karateja na gori Mitsumine

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Na gori Mitsumine na Japonskem je od 4. do 6. januarja 2018 potekal tridnevni zimski seminar Kyokushin karateja, ki ga je vodil predsednik Mednarodne karate organizacije (IKO) Kyokushinkaikan, učitelj Matsui Shokei.

Kyokushin karate je oblika t. i. »polno-kontaktnega« karateja in je v svetu poznan kot »najmočnejši karate«. Vendar pa je ta oznaka velikokrat napačno interpretirana in v resnici je Kyokushin karate daleč od kakšne »brutalne« veščine brez kontrole. Udarci namreč niso tako »globoki«, da bi bili nevarni za telo, udarci v glavo pa so prepovedani. Ko je učitelj in ustanovitelj šole Kyokushin, Ōyama Masutatsu (1923 – 1994), razvil to šolo, je res za svoje učence sprejemal le odrasle moške v odlični telesni kondiciji. Toda to je takrat veljalo za vse karate šole na Japonskem. Šele tekom desetletji se je razširila ideja, da je karate borilna veščina »za vse«, torej tudi za otroke, ženske, starostnike, kot tudi za tiste, ki morda niso v najboljši telesni kondiciji. Je pa velika razlika med Kyokushin karatejem, ki se ga trenira v dōjōtu in pa tistim, ki ga vidimo na tekmah. Medtem ko je na tekmah bolj poudarek na fizični moči in telesni vzdržljivosti, pa se v dōjōtu poudarja točnost tehnik, razumevanje form (kata), študij in strategije bojev, delo na »centru«, torej na bokih in trebušnem predelu, ter mehkosti in prožnosti telesa.

Gora Mitsumine velja za rojstni kraj Kyokushin karateja. Učitelj Ōyama je goro začel obiskovati leta 1957, kjer se je intenzivno posvečal vadbi karateja ter razvijanju telesne in psihične vzdržljivosti. Sprva se je na gori uril sam, ko pa je leta 1964 ustanovil organizacijo Kyokushinkaikan, pa je skupaj s svojimi učenci pričel prakticirati večdnevne intenzivne zimske treninge, ki se odvijajo še danes.

Skupno je bilo na seminarju prisotnih približno 160 udeležencev, tokrat prvič tudi jaz. Seminar se je začel pri spomeniku pokojnega učitelja Ōyame, kjer smo se mu priklonili, nato pa nadaljevali s triurnim treningom pod vodstvom učitelja Matsuija. Naslednji dan se je trening začel ob 6.30 uri, torej še pred sončnim vzhodom. Trening se je odvijal zunaj pred svetiščem pri okoli -7°C, pri čemer smo bili oblečeni le v kimone[1]. Nadaljevali smo v svetišču s 45-minutnim šintoističnim obredom, ki ga je vodil kannushi oz. šintoistični duhovnik. Kannushi je ob spremljavi bobnov citiral mantre, mi pa smo ves čas popolnoma pri miru klečali (seiza položaj) na trdih tleh. Sam obred ni toliko religiozne, ampak bolj psihološke narave. Bolečino v nogah ter mraz namreč najlažje preneseš tako, da se ne smiliš samemu sebi, ampak ju preprosto odmisliš. Jutranji trening smo zaključili s krajšim spominskim obredom v stranskem svetišču, kjer je po šintoističnem verovanju ohranjena duša učitelja Ōyame. Ko je leta 1994 učitelj Ōyama umrl, so z verskim obredom njegovo dušo »prinesli« v to svetišče.

Učenci pred svetiščem, kjer je ohranjena duša učitelja Ōyame. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Učenci pred svetiščem, kjer je ohranjena duša učitelja Ōyame. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Zadnji dan se je zopet pričel z jutranjim treningom in obredom v svetišču, nato pa smo se odpravili proti slapu, pod katerim je nekoč asketske prakse opravljal tudi učitelj Ōyama. Seminar se je zaključil s treningom pod slapom, im. takiabi, v ledeno mrzli vodi.

Trening pod slapom v ledeno mrzli vodi. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Trening pod slapom v ledeno mrzli vodi. Vir: IKO Kyokushinkaikan.

Na seminarju sem imela priložnost zopet srečati učitelja Matsuija. Z njim sem se prvič srečala junija 2016, ko sem opravljala intervju v povezavi z raziskavo za magistrsko delo in mi je bil v ogromno pomoč in podporo.

03

Gora Mitsumine (od leve proti desni): pomočnik glavnega učitelja Ajima Kyohei, Mateja Žabjek, učitelj in predsednik IKO Kyokushinkaikan Matsui Shokei, ter glavni učitelj Kamoshida Yuju.

Zimski seminar na gori Mitsumine je bila izjemna izkušnja in izziv tako z vidika karateja kot tudi z vidika telesne in psihološke pripravljenosti. Predvsem pa, karate je potrebno vaditi tudi v naravi in v vseh vremenskih pogojih, torej na gorah, ob morju in v morju, v gozdu, ponoči, v dežju, v vetru in tudi v snegu.

[1] Beseda “kimona” je poslovenjena in označuje oblačilo pri borilnih veščinah. Na Japonskem se uporablja beseda dōgi oz. karategi.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Gorski asketizem in borilne veščine (3. del)

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Shugendō je religija gorskih asketov, ki so poznani tudi pod imenom yamabushi ali shugenja. Na Japonskem je bil zelo priljubljen od začetka srednjega veka (1185) do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bilo njegovo prakticiranje uradno prepovedano. Ker se je prenašal predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, je med več kot sedemdesetletno prepovedjo v veliki meri izginil. Po letu 1945 je ponovno počasi začel oživljati, toda vseeno so se v modernem času vloge in pomen asketov precej spremenili.

Za razumevanje vloge Shugendōja v vojskovanju je potrebno poznati okvirno zgodovinsko
ozadje. Srednji vek na Japonskem je trajal slabih 700 let in je poznan kot obdobje vladavine samurajev in šogunata (bakufu). V tem obdobju je bilo prebivalstvo razdeljeno v štiri družbene sloje. Najnižji sloj so predstavljali trgovci, in sicer tako potujoči kot tudi lastniki trgovin. Po konfucijanski filozofiji so namreč veljali za »parazite«, ki ne proizvajajo, ampak le služijo na račun drugih. Trgovcem so sledili umetniki. Zanimivo je, da so se sem uvrščali tudi kovači, torej mojstri, ki so samurajem izdelovali vrhunske katane. Višje na družbeni lestvici so bili kmetje in ribiči, najvišje mesto pa so zasedali samuraji, ki so predstavljali približno deset odstotkov vsega prebivalstva. Sam šogun je bil nad vsemi sloji, prav tako pa so sem spadali tudi budistični in šintoistični menihi, vključno z gorskimi asketi.

Od leta 1185 do leta 1600 so Japonsko pestile neprestane državljanske vojne. Država namreč še ni bila poenotena, vse niti vladanja pa so imeli v rokah lokalni fevdalni gospodarji (daimyō), ki jih je bilo takrat približno dvesto. Vsak daimyō je nadzoroval večje posestvo, v veliko pomoč pa mu je bila tudi osebna vojska samurajev. Daimyō so bili med seboj v neprestanih bitkah in vojnih pohodih, saj so hlepeli po moči, bogastvu in časti. To je bil čas neizmernega nasilja, kjer je najbolj trpelo navadno ljudstvo. Kljub temu, da so bili menihi in gorski asketi zelo visoko na družbeni lestvici, je bilo v tako nevarnih življenjskih okoliščinah tudi za njih znanje samoobrambe ključno za preživetje.

Najbolj izjemne dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali asketi v obdobju Kamakura (1185 – 1333) in Muromachi (1392 – 1573), je bilo vohunjenje in prenašanje sporočil naročnikom, saj so bili izvrstni v skrivanju in tihotapljenju. Pred bitkami so blagoslovili konje, opremo in orožje ter opravljali religiozne rituale in molitve za zmago. Zelo dobro so bili izurjeni v nekaterih vrstah borilnih veščin, še posebno v samoobrambi s palico. Običajno so bili opremljeni s palicami shakujō in kongōjō (palica za romanje). Te palice so primarno služile za religiozne namene, hkrati pa so bile zelo uporabne v bojih s tatovi in drugimi napadalci. Izurjeni so bili tudi v drugih orožjih, kot sta naginata and yari (dve vrsti sulice), sekire in tudi v mečih tachi in bokutō.

Palica shakujō je sestavni del opreme menihov in asketov.

Primer palic shakujō, ki jih še vedno uporabljajo menihi in asketi.

Primer palic shakujō, ki jih še vedno uporabljajo menihi in asketi.

Shakujō je bila daljša (lahko pa tudi krajša) lesena palica s kovinsko špico in šestimi železnimi obroči, ki so se med seboj prepletali. Špičasta konica je bila smrtonosna že sama po sebi, zaradi železnih obročev pa je bil shakujō še posebno učinkovito orožje. Železni obroči so z lahkoto poškodovali napadalčeve oči, primerni pa so bili tudi za razoroževanje.

Kot sem že omenila, so bili asketi odlični v skrivanju. Bili so celo tako dobri, da jih japonska mitologija in ljudska religija primerja z bitjem tengu. To je nekakšen gorski škrat, zaščitnik asketov ter znanilec vojne, njegov izgled pa se spreminja od legende do legende. Po nekaterih izročilih ima rdeč obraz in izrazito dolg nos, po drugih pa ima orlovski obraz in krila. Zelo zanimiv je njegov karakter, saj je hkrati demon in božanstvo. Po eni strani je dober, saj je gorski škrat ter zaščitnik gora in gozdov. Po drugi strani je pa tengu zelo muhast. Kakor večina božanstev v japonski religiji in mitologiji lahko prevzame podobo Bude in zavaja vernike, obsede ljudi, ropa templje, ugrablja otroke in menihe ter jih pusti na neznanem kraju.

V obdobju samurajev se je tengu začel navezovati na vojno in nazadnje so mu začeli pripisovati spretnosti in znanje o vojskovanju in mečevanju. Legende izvirajo iz časa samuraja po imenu Minamoto Yoshitsune (1159 – 1189), ki je bil general klana Minamoto. Ko je bil Yoshitsune še majhen, je nasprotni klan Taira ubil njegovega očeta. Malega Yoshitsuneja so sicer pustili živeti, ampak so ga izgnali v tempelj na goro Kurama v Kyotu, kjer je postal menih. Yoshitsune je tam odraščal in nekega dne je na gori srečal tenguja. Ta ga je naučil umetnosti mečevanja, da se je lahko kasneje maščeval klanu Taira. To se je v resnici tudi zgodilo. Klan Minamoto je okoli leta 1185 v odločilni bitki premagal klan Taira in vzpostavil šogunat. S tem ko je Yoshitsune pridobil na moči in vplivu, je tudi tengu pridobival na spoštovanju in ugledu. Zgodbe in legende so se nadaljevale vse do 19. stoletja, ko se je obdobje samurajev končalo.

Primer kipca tengu. V desni roki drži palico za romanje kongōjō. Zen budističen tempelj Daiyuzan. Osebni arhiv avtorice, 2016.

Primer kipca tengu. V desni roki drži palico za romanje kongōjō. Zen budističen tempelj Daiyuzan. Osebni arhiv avtorice, 2016.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Označeno , | Pusti Komentar

108 men kumite

Pozdravljeni.

Dne 1. julija 2017 je bil za klub SHI-DO pomemben dan, tako imenovan dan črnih pasov. Dan je bil namenjen posebnemu obredu, obredu 108-ih bojev, ki ga je opravil Učitelj Andrej Doušak, 6. Dan.

Vsak izmed 108-ih bojev je trajal 1 minuto in 30 sekund, vsakih 10 bojev pa je bil s strani obrednika izveden tameshiwari. Po 50. in po 100. boju je bilo 5 minut premora.

Obred 108-ih zaporednih bojev je potekal po načelih kontaktnega karateja brez točkovanja. Obrednik je tekom bojev na osnovi kat (form) iskal princip vode in lune ter umetnost ritma in razdalje.

Končni cilj bojev in celotnega obreda je bil čimvečja učinkovitost s čim manj napadi kot preverjanje lastne zrelosti. Ni pomembno premagati nasprotnika, temveč potom harmonije onemogočiti lasten poraz in njegove napade.

Oss

108 men kumite

ENGLISH:

1st July 2017 was a very important day for our club SHI-DO, so-called »black belts day«. It was dedicated to a special ritual – the ritual of 108 man Kumite, which was done by the Teacher Andrej Doušak, 6th Dan.

Each fight lasted 1 minute and 30 seconds and after every 10 fights Andrej performed a tameshiwari. A 5 minute break followed after 50th and 100th fight.

The ritual of 108 consecutive fights proceeded in principles of contact karate without the grading system. During the fights Andrej was searching for principles of water, moon, the art of rhythm and distance based on kata.

The aim of fights and the entire ritual was maximum efficiency with as little attacks as possible to check his own maturity. It’s not about defeating the opponent, but prevent one’s own defeat and the opponent’s attacks with harmony.

Oss

108 men kumite

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

URNIK 2017 – 2018

Pozdravljeni,

objavljen je urnik redne tedenske vadbe za sezono 2017 – 2018.
Prav tako pa tudi spored dodatne vadbe.

Urnik 2017 – 2018

Se vidimo 4. septembra.

SHI_DO (2)

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Obisk šole Yushinkan iz Padove

Prvi uradni obisk šole Yushinkan iz Padove v naših prostorih. Veseli smo uradnega začetka sodelovanja med našima šolama. Hvala vsem prisotnim, kajti velikost in moč šole se vidi tudi po učencih.

Oss. Andrej Doušak

tmp_32328-Skupinska210927772

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Gorski asketizem in borilne veščine (2. del)

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Shugendō je religija gorskih asketov, ki so poznani tudi pod imenom yamabushi (dob. »tisti, ki bdi na gori«[1]) ali shugenja (dob. »tisti, ki se disciplinira in preizkuša«). Prakticiraje gorskega asketizma je bilo na Japonskem zelo priljubljeno od začetka srednjega veka (1185) pa do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bil Shugendō uradno prepovedan. Po drugi svetovni vojni so se posamezne neodvisne skupine sicer začele prebujati in obnavljati, vendar pa je med več kot sedemdesetletno prepovedjo večina mojstrov že umrla. Ker se je tradicija prenašala predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, se je tudi ta v veliki meri porazgubila. V modernem času so se vloge in pomen asketov precej spremenili, toda vseeno je še vedno moč najti sledi te starodavne tradicije. Med glavne kraje, kjer so yamabushi še vedno zelo dejavni, sodi tudi Kumano.

Kumano se nahaja na polotoku Kii, približno 520 km jugo-vzhodno od Tokia ob Tihem oceanu. Je gorato področje, kjer še vedno prakticirajo gorski asketizem, le da sodobni asketizem ni več tako strog in drastičen kot je bil nekoč. Sodobni asketizem poudarja prakse, pri katerih se zaproša za tostranske praktične koristi, kot so npr. zdravje, srečno družinsko življenje, preprečevanje in odganjanje nesreč in izboljševanje samega sebe. Ne osredotoča se toliko na vplive iz preteklosti (npr. morebitne posledice iz prejšnjega življenja) ali na prihodnosti (npr. odrešitev in življenje po smrti). Osrčje Kumana sestavljajo t. i. Tri velika svetišča, to so Hongū, Nachi in Hayatama, ki so med seboj oddaljena od 20 do 40 km. Leta 2004 se je uvrstil tudi na Unescov seznam kulturne dediščine.

Svetišče Nachi, Kumano. Vir: slika avtorice, februar 2017.

Svetišče Nachi, Kumano. Vir: slika avtorice, februar 2017.

Kumano je poznan kot sveti kraj, kjer božanstva bivajo že od mitoloških časov in je prepojen z mistiko in legendami. Prepoznavni znak kraja je trinogi vran, ki je po mitološkem izročilu vodil prvega cesarja Japonske in ustanovitelja japonske cesarske rodbine (cesar Jinmu, 712 p. n. š. – 586 p. n. š.)  skozi težko prehodne gorske poti. Zaradi tega je bil Kumano sprva (med 8. in 11. stoletjem) glavni romarski kraj za cesarske in aristokratske družine. Med potjo so se odvijali raznorazni dogodki, kot npr. tradicionalni plesi, darovanja, pisanje poezije, očiščevanje pod mrzlo vodo in tudi sumo. Kasneje se je njegova priljubljenost razširila tudi med navadno ljudstvo in med 10. in 16. stoletjem so množice romale v tamkajšnja svetišča ter zaprošale tako za tostranske praktične koristi kot tudi za čudežno ozdravitev.

Rituali, ki jih tamkajšnji asketi še vedno izvajajo, temeljijo na vodi in ognju, saj sta to osnovna elementa za očiščevanje. Ena izmed tovrstnih praks je hoja po žerjavici (hi watari) in prikazuje popoln nadzor nad nevarnim, toda koristnim lastnostim ognja. Shugenja med ritualom simbolno ukroti ogenj in si ga podredi, tako da ni zmožen poškodovati in opeči udeležencev, ki hodijo po njem, ob koncu rituala pa mu vrne svojo naravno moč. Ogenj tudi predstavlja požig psiholoških ovir, ki otežujejo nadaljnji razvoj človeka. Še ena malo bolj nenavadna praksa pa se imenuje »plezanje po katanah« (katana watari). Asketi z bosimi nogami plezajo po lestvi, katere prečke so sestavljene iz dvanajstih katan. Katane so obrnjene z rezilom navzgor, tako da asket stopi neposredno na rezilo. Ni točno znano, ali je bilo nekoč rezilo nabrušeno, v današnjem času pa so te katane prilagojene za religiozne namene. Hoja po žerjavici in “plezanje po katanah” predstavljata, poenostavljeno povedano, zmožnost prehajanja med različnimi svetovi, torej asket prehaja iz materialnega (tostranskega) v spiritualni (onostranski) svet.

Glavni dogodek v Kumanu pa je t. i. Praznika ognja, ki se odvije vsako leto 6. februarja. Kakor že ime pove, gre za praznovanje z ognjem in velja za enega najnevarnejših praznovanj na Japonskem. Ima 1400-letno zgodovino, je tesno povezan z gorskim asketizmom in je zelo priljubljen pri učencih in učiteljih aikida. Sodelujejo lahko samo moški vseh starosti, tradicija pa se običajno tudi prenaša z očeta na sina. Udeleženci, reče se jim noboriko in običajno jih je okoli dva tisoč, se preoblečejo v bele oprave, okoli trebušnega predela pa se povijejo z debelo vrvjo. Dogodek zelo poveže celotno skupnost, saj veterani vedno pomagajo mlajšim, še posebno pa novincem. Noboriko se povzpnejo po gori do svetišča, do katerega vodi 538 stopnic, na vrhu pa prižgejo ogenj. Vsak noboriko dobi svojo baklo, na katero napiše molitev, prošnjo ali željo, jo zakuri, nato pa v skupinah sestopijo z gore. Nekateri hodijo, malo bolj izkušeni tudi tečejo, od daleč pa je videti kakor ognjeni slap. Domačini temu pojavu rečejo tudi »ognjeni zmaj«.

»Ognjeni slap« oz. »ognjeni zmaj«, Kumano. Vir: the Official Wakayama Travel Guide.

»Ognjeni slap« oz. »ognjeni zmaj«, Kumano. Vir: the Official Wakayama Travel Guide.

538 stopnic, ki jih noboriko med praznovanjem prehodijo ali pretečejo v temi. Vir: slika avtorice, februar 2017.

538 stopnic, ki jih noboriko med praznovanjem prehodijo ali pretečejo v temi. Vir: slika avtorice, februar 2017.

Gorski asketi so bili nekoč dobro izurjeni tudi v nekaterih vrstah borilnih veščin, imeli pa so tudi pomembno vlogo na področju vojskovanja. O tem pa bo govoril prihodnji članek.

[1] Besedo yamabushi se velikokrat prevaja in razlaga kot »gorski bojevnik«, vendar je ta prevod napačen. Do napake prihaja zaradi enake izgovorjave, vendar pa je zapis v pismenkah drugačen.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Shugendō in dejavnosti gorskih asketov v bojevanju (1. del)

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Shugendō je posebna oblika gorske religije na Japonskem in se običajno prevaja kot »Pot gorskega asketizma«. Osrednje mesto zavzemajo gore, njihovo čaščenje in asketske prakse v gorah. Jedro te tradicije sestoji iz magično-religioznih praks, ki jih je šaman shugenja ali yamabushi pridobil z asketskimi praksami v gorah in jih nato izvaja v lokalnih skupnostih za potrebe navadnih ljudi. Ljudem nudi religiozne usluge, kot na primer napovedovanje prihodnosti, prerokovanje, molitve in eksorcizem[1].

Skozi zgodovino je Shugendō vključil in povezal elemente številnih religioznih tradicij. Če ga na grobo opredelimo, združuje elemente budizma, šintoizma, ljudske religioznosti, šamanizma in animizma, daoizma (oz. taoizma) ter tradicijo yin-yang. Njegovi začetki segajo v 6. in 7. stoletje, ustanovitelj pa je En no Gyōja (v prevodu »Asket En«). Takrat se je skupina vernikov prvič odpravila v gore, kjer so se urili s pomočjo asketskih praks, in posledično je bilo zgrajenih veliko templjev v gorah. Te gore so bile že pred tem predmet čaščenja med navadnim ljudstvom in ker so asketi vadili na svetem kraju, so bili prepoznani kot nosilci magično-religioznih moči. Toda zakaj so ravno gore zavzemale posebno mesto?

Eden od razlogov je ta, da je japonski pogled na svet animističen. Animističen pogled na svet temelji na ideji, da božanstva, demoni in druga nadnaravna bitja prebivajo v naravnih predmetih in pojavih, kot so npr. veter in dež, ogenj in voda, grom in strele, kamni, drevesa in gore. Veljalo je prepričanje, da so tovrstni predmeti živi in posedujejo moči, s katerimi  lahko vplivajo na človeška življenja tako na dober kot tudi na škodljiv način. Animistična prepričanja so pri ljudeh povzročila občutek strahu in spoštovanja do teh naravnih predmetov in pojavov.

Še eden od razlogov pa je ta, da so bile gore še do nedavnega zelo oddaljene in nedostopne. Bile so smatrane kot nevaren kraj, ki je popolno nasprotje od varnega in udobnega zavetja mest in vasi. Ta element nevarnosti je goram dodal mogočnost, in ker so si redki posamezniki upali stopiti na gore, so postale primeren kraj za asketizem.

Shugendō razume gore kot sveti kraj, ker naj bi tam bivali duhovi umrlih, božanstva, demoni in druga nadnaravna bitja. Gore se tudi dojema kot mejo med tostranstvom in onostranstvom ter kot pot, ki vodi do nebes. V tem kontekstu se tudi gorske jame razlaga kot vhod v onostranstvo. Gore pa se vidi tudi kot kozmično os, ki povezuje nebesa, zemljo in podzemlje ter omogoča prehajanje med temi tremi svetovi.

Gorski asketi so torej prečkali meje in prehajali med dvema svetovoma tako v fizičnem (zapustili so varno vas in se odpravili v nevarne gore) kot tudi v simbolnem smislu (zapustili so tostranstvo in se odpravili v onostranstvo). S tem so odstopali od norm in pravil, ki jih je določala družba. Tudi vse njihove dejavnosti, npr. življenje v izolaciji, postenje, namerna deprivacija spanja in sedenje pod ledeno-mrzlim slapom, so odstopale od »normalnega« vedenja.

5_1

Sodobni yamabushi z gore Takao, Tokio. V rokah držijo morsko školjko, ki je del uniforme. Vir: slika avtorice, september 2015.

Ko so se po dolgem času asketi vrnili v vas, so potovali naokoli in pomagali vaščanom pri vsakdanjih problemih. Po drugi strani pa so vaščani verjeli, da asketi posedujejo religiozno-magične moči, ki naj bi jih pridobili med bivanjem v gorah. Verjeli so tudi, da asketi lahko komunicirajo z nadnaravnimi bitji, zato so iskali njihovo pomoč. Asketi so tako razdeljevali amulete in talismane, pomagali zdraviti, ter izvajali rituale za izganjanje zlih duhov.

Prakticiranje gorskega asketizma je bilo na Japonskem zelo priljubljeno od začetka srednjega veka (1185) pa do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bil Shugendō uradno prepovedan. Asketom je bilo prepovedano izvajati prakse in rituale ter nositi asketska oblačila. S to prepovedjo je Shugendō skozi leta izgubil tudi večino postranskih lokalnih templjev. Po drugi svetovni vojni so se posamezne neodvisne skupine Shugendōja sicer začele prebujati in obnavljati, vendar pa je med več kot sedemdesetletno prepovedjo večina mojstrov že umrla. Ker so se principi Shugendōja prenašali predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, so se ti porazgubili.

V modernem času so se vloge in pomen asketov precej spremenili, toda vseeno je še vedno moč najti sledi te starodavne tradicije. Glavni kraji in gore, kjer so yamabushiji še vedno zelo dejavni, so med drugimi Yoshino, Fuji, Tri gore Dewa, Kumano in Takao. V naslednjem prispevku se bom osredotočila na Kumano, kjer sem februarja letos opravljala terenske raziskave.

5_2

Pagoda Sanjūdō, zadaj slap Nachi (133 metrov), Kumano. Vir: slika avtorice, februar 2017.

[1] Ta vrsta eksorcizma se razlikuje od krščanskega in nima nobene povezave s krščansko idejo hudiča.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar