Karate

Zgodovina borilnih veščin sega daleč nazaj vse do začetkov človeštva. Prej ali slej so se ljudstva soočala z bojem za preživetje, oz. z organizacijo bojnih pohodov. V določenih obdobjih, se je princip umetnosti boja združil s principoma zdravja in morale. Z združitvijo vseh treh principov dobimo borilno veščino:

1. Umetnost samoobrambe pomeni uspešnost branjenja kadarkoli proti komurkoli.
2. Umetnost samozdravljenja v smislu kodificiranih gibanj na tak način, da postaneš in ostaneš zdrav. To imenujemo tudi Qi Gong.
3. Duhovnost v iskanju miru, poštenosti, iskrenosti duha, omejitvi ega, biti močan in zdrav, zato da lahko služiš svetu ter seveda samemu sebi.

Kadar princip duhovnosti ali samozdravilnosti ni prisoten, lahko govorimo le o športu ali vojni tehniki, kar pa je seveda nekaj popolnoma drugega. Izvor borilne veščine karateja, ki ga najbolj poznamo potom japonskih učiteljev, sega nazaj na otočje Okinawa. Vsako ljudstvo je imelo in ima tudi v današnjem svetu svoj način samoobrambe in vojskovanja. Okinavsko znanje borilnih veščin pa je v takratnem času eksponentno naraslo z znanjem, ki je na otočje prišlo s Kitajske. V različnih obdobjih srednjega veka je okinavsko ljudstvo prišlo v stik s kitajsko kulturo, kamor spada tudi umetnost bojevanja posebno taoističnega izvora.

Znanje kitajskega izvora je na Okinawo prišlo po treh poteh:

1. Prihod določenih posameznih mojstrov na Okinawo, kot npr. Kosokun, Wanshu …
2. Prihod 36 kitajskih družin, ki so nato živele na Okinawi.
3. Odhod določenih posameznikov iz Okinawe na Kitajsko (npr. Uechi, Sakugawa, Higaonna…), kjer so študirali določene metodologije pri kitajskih učiteljih.

Na tej osnovi se je razvila umetnost karateja, ki se je takrat imenoval To-De oz. Okinawa-Te. Takrat glavne šole karateja so se nahajale v treh mestecih, in sicer Shuri, Naha in Tomari. Vsako od teh področij je imelo svojo metodo (način), forme (kate), ki pa v bistvu izhajajo iz dveh glavnih načinov (družin) in sicer Shorei in Shorin. Njihova glavna razlika je v količini trših in mehkejših elementov, katerih kultura izhaja iz severne, srednje in južne Kitajske. Vsekakor oba načina izvirata iz filozofij yin-yang, petih elementov tradicije (ogenj, voda, zemlja, zrak, kovina), osmih principov (Pakwa) ter študija živali.

Filozofija in delovanje šole SHI-DO poteka na osnovi napisanega:

– Trije principi borilne veščine ter metodologija Shorin in Shorei osnovana na kitajski kulturi zdravja in bojevanja.

– S študijem obeh glavnih metod (Shorin, Shorei) lahko človek pridobi boljšo telesno, umsko in energijsko elastičnost ter bogastvo samoobrambe.

– Študij obeh metod omogoča komurkoli, da najde sebe in sebi ustrezen način vadbe karateja (bolj dinamično–statično, bolj tršo–mehkejšo).

Tradicionalni karate je torej karate Okinawskega izvora – Shuri, Naha in Tomari v metodologiji Shorin in Shorei. Borilne veščine delujejo na človeka celovito; s pomočjo samodiscipline, reda ter zdravega odnosa do sebe in življenja nasploh, lahko popolnoma izboljša svoje življenje ter spozna, da je človek neskončno bitje z izrednimi sposobnostmi. Eden od ključev za razvoj naših sposobnosti so prav borilne veščine.