Shi-do

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Shugendō je posebna oblika gorske religije na Japonskem in se običajno prevaja kot »Pot gorskega asketizma«. Osrednje mesto zavzemajo gore, njihovo čaščenje in asketske prakse v gorah. Jedro te tradicije sestoji iz magično-religioznih praks, ki jih je šaman shugenja ali yamabushi pridobil z asketskimi praksami v gorah in jih nato izvaja v lokalnih skupnostih za potrebe navadnih ljudi. Ljudem nudi religiozne usluge, kot na primer napovedovanje prihodnosti, prerokovanje, molitve in eksorcizem[1].

Skozi zgodovino je Shugendō vključil in povezal elemente številnih religioznih tradicij. Če ga na grobo opredelimo, združuje elemente budizma, šintoizma, ljudske religioznosti, šamanizma in animizma, daoizma (oz. taoizma) ter tradicijo yin-yang. Njegovi začetki segajo v 6. in 7. stoletje, ustanovitelj pa je En no Gyōja (v prevodu »Asket En«). Takrat se je skupina vernikov prvič odpravila v gore, kjer so se urili s pomočjo asketskih praks, in posledično je bilo zgrajenih veliko templjev v gorah. Te gore so bile že pred tem predmet čaščenja med navadnim ljudstvom in ker so asketi vadili na svetem kraju, so bili prepoznani kot nosilci magično-religioznih moči. Toda zakaj so ravno gore zavzemale posebno mesto?

Eden od razlogov je ta, da je japonski pogled na svet animističen. Animističen pogled na svet temelji na ideji, da božanstva, demoni in druga nadnaravna bitja prebivajo v naravnih predmetih in pojavih, kot so npr. veter in dež, ogenj in voda, grom in strele, kamni, drevesa in gore. Veljalo je prepričanje, da so tovrstni predmeti živi in posedujejo moči, s katerimi  lahko vplivajo na človeška življenja tako na dober kot tudi na škodljiv način. Animistična prepričanja so pri ljudeh povzročila občutek strahu in spoštovanja do teh naravnih predmetov in pojavov.

Še eden od razlogov pa je ta, da so bile gore še do nedavnega zelo oddaljene in nedostopne. Bile so smatrane kot nevaren kraj, ki je popolno nasprotje od varnega in udobnega zavetja mest in vasi. Ta element nevarnosti je goram dodal mogočnost, in ker so si redki posamezniki upali stopiti na gore, so postale primeren kraj za asketizem.

Shugendō razume gore kot sveti kraj, ker naj bi tam bivali duhovi umrlih, božanstva, demoni in druga nadnaravna bitja. Gore se tudi dojema kot mejo med tostranstvom in onostranstvom ter kot pot, ki vodi do nebes. V tem kontekstu se tudi gorske jame razlaga kot vhod v onostranstvo. Gore pa se vidi tudi kot kozmično os, ki povezuje nebesa, zemljo in podzemlje ter omogoča prehajanje med temi tremi svetovi.

Gorski asketi so torej prečkali meje in prehajali med dvema svetovoma tako v fizičnem (zapustili so varno vas in se odpravili v nevarne gore) kot tudi v simbolnem smislu (zapustili so tostranstvo in se odpravili v onostranstvo). S tem so odstopali od norm in pravil, ki jih je določala družba. Tudi vse njihove dejavnosti, npr. življenje v izolaciji, postenje, namerna deprivacija spanja in sedenje pod ledeno-mrzlim slapom, so odstopale od »normalnega« vedenja.

Sodobni yamabushi z gore Takao, Tokio. V rokah držijo morsko školjko, ki je del uniforme. Vir: slika avtorice, september 2015.

Ko so se po dolgem času asketi vrnili v vas, so potovali naokoli in pomagali vaščanom pri vsakdanjih problemih. Po drugi strani pa so vaščani verjeli, da asketi posedujejo religiozno-magične moči, ki naj bi jih pridobili med bivanjem v gorah. Verjeli so tudi, da asketi lahko komunicirajo z nadnaravnimi bitji, zato so iskali njihovo pomoč. Asketi so tako razdeljevali amulete in talismane, pomagali zdraviti, ter izvajali rituale za izganjanje zlih duhov.

Prakticiranje gorskega asketizma je bilo na Japonskem zelo priljubljeno od začetka srednjega veka (1185) pa do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bil Shugendō uradno prepovedan. Asketom je bilo prepovedano izvajati prakse in rituale ter nositi asketska oblačila. S to prepovedjo je Shugendō skozi leta izgubil tudi večino postranskih lokalnih templjev. Po drugi svetovni vojni so se posamezne neodvisne skupine Shugendōja sicer začele prebujati in obnavljati, vendar pa je med več kot sedemdesetletno prepovedjo večina mojstrov že umrla. Ker so se principi Shugendōja prenašali predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, so se ti porazgubili.

V modernem času so se vloge in pomen asketov precej spremenili, toda vseeno je še vedno moč najti sledi te starodavne tradicije. Glavni kraji in gore, kjer so yamabushiji še vedno zelo dejavni, so med drugimi Yoshino, Fuji, Tri gore Dewa, Kumano in Takao. V naslednjem prispevku se bom osredotočila na Kumano, kjer sem februarja letos opravljala terenske raziskave.

Pagoda Sanjūdō, zadaj slap Nachi (133 metrov), Kumano. Vir: slika avtorice, februar 2017.

[1] Ta vrsta eksorcizma se razlikuje od krščanskega in nima nobene povezave s krščansko idejo hudiča.

Mateja Žabjek

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Začetek 20. stoletja velja za prelomno obdobje v zgodovini japonskih borilnih veščin. Okoli leta 1900 so se namreč borilne veščine, danes poznane pod imenom karate, z Okinawe razširile na Japonsko. V naslednjih desetletjih je bil karate neprenehoma podvržen spremembam, zaradi katerih je dobil izrazit »japonski karakter«, leta 1933 pa je bil tudi uradno priznan kot borilna veščina. V tem obdobju so se razvili štirje osnovni stili: Funakoshi Gichin je propagiral Shōtōkan, Ōtsuka Hirnori je razvil Wadō-ryū, Mabuni Kenwa je oblikoval Shitō-ryū in Miyagi Chōjun je ustanovil Gōjū-ryū.

Med omenjenimi štirimi šolami oz. stili je Gōjū-ryū najbolj poudarjal pomen gorskih asketskih praks. Eden izmed ključnih mojstrov, ki so združili borilne veščine z gorskih asketizmom in religioznimi praksami, pa je bil Yamaguchi Gōgen.

Yamaguchi Gōgen (10. dan)

Yamaguchi se je rodil 20. januarja 1909 v mestu Kagoshima na otoku Kyūshū. Bil je neposreden učenec ustanovitelja šole Gōjū-ryū, mojstra Miyagija, in še do danes velja za enega najbolj znanih japonskih mojstrov karateja. Njegov vzdevek je bil »Maček«, ni pa točno jasno, zakaj. Ena izmed anekdot pravi, da je bil specialist za t. i. položaj mačke (neko-ashi dachi), in da naj bi tudi na splošno zaradi načina gibanja in videza, še posebno zaradi značilnih dolgih las, spominjal na mačka. Znan pa je tudi po tem, da je kot prvi začel razvijati idejo t. i. prostega boja (jiyū kumite) kot način vadbe.

Celotno njegovo življenje se je odvijalo okoli borilnih veščin in religije. Ti dve področji sta bili tako prepleteni, da je težko reči, kje se konča prvo in začne drugo. Yamaguchi je bil šintoistični duhovnik in pripadnik sekte¹ Shinshū-kyō. Osrednji nauk omenjene sekte je ideja očiščevanja (misogi oz. harae), kar je hkrati tudi njena glavna religiozna aktivnost. Pri ritualu očiščevanju gre za to, da odstranimo vso nečistost (kegare), tako telesno kot tudi mentalno, in s tem obnovimo osnovno energijo ki, da začne zopet tekoče krožiti. Nečistost ne gre razumeti v smislu krščanske ideje greha. Pri grehu gre za namerna nemoralna dejanja, medtem ko z nečistostjo pridemo v stik hote ali nehote v vsakdanjem življenju in tako »zapacka« naš ki. Očiščevanje se običajno opravlja z vodo, zato imajo npr. vsa šintoistična svetišča pri vhodu fontano oz. paviljon z vodo. Tekom zgodovine pa so gorski asketi prakse očiščevanja ponesli na bolj ekstremno raven, saj so jih dojemali kot metodo za premagovanje fizičnih in mentalnih ovir. S tem ko so prebili mentalne prepreke, so lahko napredovali na višji duhovni nivo.

Sekta Shinshū-kyō, ki ji je pripadal Yamaguchi, prakticira raznovrstne očiščevalne rituale. Med glavne rituale spadajo očiščevanje pod mrzlim slapom, hoja po žerjavici ter škropljenje telesa z vrelo vodo. Izvaja pa tudi oblike meditacije, ki naj bi premagovale negativna čustva, kot so npr. jeza in sebičnost. Yamaguchi je v sklopu vadbe borilnih veščin redno izvajal zimske treninge v gorah, in sicer sam ali pa s svojimi učenci. Njegova priljubljena kraja sta bili gori Ontake v Naganu in gora Kurama v Kyotu. Treningi so trajali dva tedna, vključevali pa so jutranje očiščevanje z mrzlo vodo, tek po pobočju gore, dihalne vaje pod slapom, vaje za telesno moč in kondicijo, in večerne meditacije (zazen) v svetišču. Tu velja omeniti, da so tudi meditacije fizično naporne, saj se običajno izvajajo pri zelo nizkih temperaturah v klečečem položaju, trajajo pa tudi več kot eno uro.

Vendar pa te prakse niso bile omejene samo na občasne zimske treninge. Yamaguchi je tesno prepletel religiozne prakse in karate, njegova podoba pod slapom pa je postala legendarna. Menil je, da sta telo in um neločljivo povezana, pravilno dihanje in koncentracija pa sta nujna za razumevanje borilnih veščin. Zaradi svojih dosežkov je bil tudi dolga leta vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov.

Najbolj znana slika Yamaguchija pod slapom.

Leta 1964 je Yamaguchi povezal vse štiri glavne šole (Shōtōkan, Wadō-ryū, Shitō-ryū in Gōjū-ryū) in ustanovil zvezo, ki je danes poznana kot Japan Karate-dō Federation (JKF). Leta 1969 mu je takratni japonski cesar Hirohito podelil Modro medaljo kot priznanje za njegove zasluge in neprecenljiv prispevek k razvoju japonskih borilnih veščin in njihovemu razširjanju po svetu. Yamaguchi je umrl 20. maja 1989, star 80 let.

In še 5 skrivnosti šole Gōjū-ryū, ki jih je zapisal Yamaguchi:

• Hitri gibi
• Krepek in umirjen um
• Lahko telo
• Bister um
• Obvladanje osnov

¹Beseda sekta ima v kontekstu religije na Japonskem in šintoizma nevtralen pomen, za razliko od krščanstva, kjer ima izrazito negativno konotacijo.

Mateja Žabjek

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Gore so na Japonskem zelo priljubljen kraj za vadbo borilnih veščin in veliko šol, kjer poučujejo karate, aikido, judo ter kendo, vsako zimo izvaja treninge, ki se v japonščini imenujejo kangeiko (dob. »mrzel trening«). Namen zimskih treningov je tako fizično kot tudi umsko utrjevanje ter preizkušanje lastnih zmogljivosti. Eden najbolj znanih in priznanih mojstrov, ki je združil borilne veščine z asketskimi praksami, je Ōyama Masutatsu, ustanovitelj Kyokushin karateja.

Ōyama Masutatsu, skrajšano Ōyama Mas, se je rodil 27. julija 1923 v Južni Koreji, ki je bila takrat pod japonsko okupacijo. Že kot otrok je začel trenirati kenpō, leta 1937 pa je odšel na Japonsko, da bi postal pilot. Kmalu po vojni se je srečal z dvema stiloma karateja. Prvi stil je bil Shōtōkan pod mentorstvom učitelja Funakoshi Gichina, drugi stil pa je bil Gōjū-ryū pod mentorstvom učitelja Yamaguchi Gōgena. Oba stila sta kasneje postala osnova za oblikovanje stila Kyokushin.

Druga svetovna vojna je odločno vplivala, da se je Ōyama odločil za umik v gore. V televizijskem intervjuju leta 1993 je pojasnil svojo odločitev: »Med vojno sem izgubil mnogo prijateljev. Zjutraj smo skupaj sedeli za mizo, zvečer pa so bili njihovi stoli prazni. Ni besed, s katerimi bi opisal svoje občutke, toda vedel sem, da mi je bila dana še ena priložnost.« Ōyama je bil med piloti kamikaze, toda tik pred vzletom na misijo se je njegovo letalo pokvarilo. V intervjuju nadaljuje: »Po vojni sem bil zelo jezen, zato sem se venomer zapletal v pretepe z ameriškimi vojaki. Kmalu so bile moje slike izobešene na vseh policijskih postajah po Tokiu. Takrat mu je prijatelj So Nei Chu, s katerim sta skupaj trenirala Gōjū-ryū, predlagal, da se umakne v gore, kjer bo lahko v miru uril telo in um.

Oktobra 1946 se je Ōyama odpravil na goro Minobu, kjer je nameraval ostati tri leta. Toda po enem letu mu je sponzor, ki ga je oskrboval z življenjskimi potrebščinami, povedal, da ga ne more več vzdrževati, zato se je vrnil domov. Ker je želel izpolniti svoj prvoten cilj, se je aprila 1948 ponovno vrnil v gore, tokrat na goro Kiyosumi, kjer se je za 20 mesecev posvetil izjemno intenzivni vsakodnevni vadbi. Umik v gore pa ni bil izziv le zaradi stroge vadbe, ampak tudi zaradi hude osamljenosti. V 40` letih so bile gore manj dostopne, predvsem pa ni bilo še nobene tehnologije, ki bi omogočala komunikacijo s civilizacijo, zato je bilo bivanje na osamljeni gori hkrati tudi preizkus poguma. Po vrnitvi z gore, pa je Ōyama razvil Kyokushin karate, ki je še do danes najbolj vpliven in razširjen stil karateja.

Goro Mitsumine, ki velja za sveto goro in »rojstni kraj« Kyokushin karateja, je Ōyama začel obiskovati leta 1957. Sprva sam, ko pa je bila leta 1964 ustanovljena organizacija Kyokushinkaikan, pa je začel organizirati vsakoletne intenzivne zimske treninge, ki se odvijajo še danes.

Za Ōyamo je bila vadba v naravi ključen del treninga. Moč, povezana s hitrostjo in tehniko, so trije stebri njegovega sistema, temu pa je dodal še meditacijo, dihanje in urjenje uma. V dokumentarnem filmu The ultimate myth: Bull slaying Masutatsu Ōyama iz leta 1990 je povedal: »Moramo se vrniti k naravi; imeti moramo radi naravo in trenirati v naravi. Tam se lahko naprezaš do skrajnosti. Dvigovanje uteži v fitnesu te ne bo naredilo močnega.«

Celoten program zimskih treningov je bil oblikovan za utrjevanje telesa in uma. Poleg stroge vadbe je program vključeval tudi precej asketsko bivalno okolje. Prostor, kjer so spali, ni bil ogrevan, tla so bila mrzla, pokriti pa so bili le s tanko odejo. Poleg tega so bili ves čas oblečeni le v karategi (»kimono«) brez dodatnih jop, rokavic ali kap. Tudi obroki, ki so si jih pripravljali sami, so bili skromni. Večino časa tudi niso nosili obutve, zato je včasih prišlo do blažjih ozeblin. Na gori je bil obvezno prisoten tudi zdravnik, ki je nudil prvo pomoč. Osrednji dogodek pa je bila vadba pod ledeno mrzlim slapom, ki ima januarja običajno okoli -10 stopinj. Zaradi zahtevnosti je Ōyama sprva gorski trening dovolil le učencem, ki so bili v najboljši formi, kar je morda tudi razlog, da nobeden izmed učencev nikoli ni zbolel.

Ōyama je žal prezgodaj umrl za rakom 26. aprila 1994, star 70 let. Ob njegovi smrti je organizacija Kyokushinkaikan na Japonskem štela 600 000 članov, ter 12 milijonov članov v 125 državah po celem svetu. Vodenje organizacije je takrat prevzel Matsui Shōkei (sedaj 8. dan), na gorah Kiyosumi in Mitsumine pa so postavili kamniti spomenik Ōyami v spomin.

Kamniti  spomenik ustanovitelju Kyokushin karateja na gori Mitsumine (Mas Oyama, 1923 – 1994). Slika: avtorica, 6. april 2016

Mateja Žabjek

Bushidō: Kratek pregled spreminjanja ideje skozi zgodovino
Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Bushidō je verjetno ena najbolj poznanih japonskih besed, toda njen pomen se še vedno razlaga preozko. Izraz bushidō je sestavljen iz dveh delov, bushi, ki pomeni »bojevnik« (oz. samuraj) , in -dō, ki pomeni »pot«. Izraz je najpogosteje definiran kot »japonski kodeks bojevnikov« in poudarja tako bojevniške spretnost kot tudi etiko bojevnika.

Toda v času vladavine šogunata, ki je trajala skoraj 700 let (od prib. 1185 do 1868), se je koncept bushidōja precej spreminjal. Prvih 400 let so tedanjo Japonsko pestile neprestane državljanske vojne, leta 1600, ko je šogun Tokugawa Ieyasu uspel prvič v zgodovini združiti celotno Japonsko, pa se je vojno obdobje končalo in začelo obdobje stabilnosti. Sama beseda bushidō se je v literaturi pojavila šele leta 1604, kar je bilo že v času poenotenja in miru. V tem obdobju torej ni bilo več nobene potrebe po vojskovanju, zato je bojevniški sloj začel izgubljati svojo vlogo, moč in ugled v družbi. Tako so se samuraji iz bojevnikov sčasoma spremenili v uradnike, meče pa so zamenjali za peresa. Konfucijanski strokovnjak Yamaga Sokō je kot prvi opredelil vlogo bojevnikov v času miru. Med glavne tradicionalne vrline bojevnikov v času vojnega obdobja se šteje samožrtvovanje, takojšna pripravljenost na smrt, ohranjanje družinske ugleda in osebne časti ter zvestoba gospodarju. Yamaga pa je temu dodal nekatere konfucijanske vrednote, kot so moralni in intelektualni napredek, razum in preudarnost ter negovanje humanih odnosov. S to mešanico je ustvaril konfucijanski ideal človeka z junaškim karakterjem.

Bushidō, kot ga poznamo danes, je moderen koncept in je bil ustvarjen šele v 20. stoletju. Najprej leta 1904, ko je Nitobe Inazō izdal delo Bushidō: Duša Japonske (Bushidō: The soul of Japan). Delo je bilo napisano v angleščini in je bilo prevedeno v japonščino šele nekaj let za tem, ko je bilo že precej popularno. Pri opisovanju se je Nitobe zelo osredotočil na osem vrlin, ki naj bi bile najbolj cenjene med Japonci: pravičnost, pogum, dobrohotnost, vljudnost, iskrenost, čast, zvestoba in samoobvladovanje. Leta 1937 pa je Ministrstvo za izobraževanje izdalo dokument Osnove nacionalne politike z namenom, da okrepi moderno državo. Dokument je opredelil bushidō kot ključni steber družbe. V središču te oblike bushidōja je bila ideja o zvestobi in popolna potlačitev lastnih interesov, kar je v času miru pomenilo popolna in nesebična predanost delu, ki ga opravljaš.

V Drugi svetovni vojni je bushidō pridobil izrazito negativno konotacijo. Ideja je širila prepričanje, da je smrt bolj zaželena kot predaja, kar so uporabili za fanatično spodbujanje in opogumljanje pilotov kamikaze.

Bushidō je bil večkrat tarča kritik, ker naj bi bil nelogičen in na čase tudi morbiden, saj je npr. visoko cenil samomore iz časti. Vsekakor pa je bil vedno zelo dinamičen koncept, ki se je dal interpretirati na veliko različnih načinov in se tudi znal preoblikovati in prilagoditi družbenim spremembam.

Mateja Žabjek

Pozdravljeni.

Na spletni strani šole borilno-zdravilnih veščin SHI-DO bomo začeli z zanimivimi objavami zgodb iz Japonske.

Vprašanja in komentarje lahko oddate na naši facebook strani

SHI-DO šola borilno-zdravilnih veščin

Vabljeni k branju.

Teoretični uvod v borilne veščine

Moje ime je Mateja in sem učenka v šoli Shi-dō. Sem diplomirana japonologinja in sociologinja, trenutno pa živim na Japonskem, kjer opravljam podiplomski študij na Univerzi v Tsukubi. Moja smer študija je sociologija in religiozne študije, področje raziskovanja pa gorska religioznost na Japonskem. Pripravljam magistrsko delo na tematiko gorske religioznosti v borilnih veščinah, predmet preučevanja pa je gora Mitsumine v povezavi s stilom karateja, ki se imenuje Kyokushin.

V seriji kratkih člankov, ki bodo objavljeni v prihodnje, želim predstaviti nekatere religiozne tradicije in filozofske ideje, zgodovinske dogodke ter ključne mojstre, ki so oblikovali svet borilnih veščin na Japonskem.

Na Japonskem so gore zelo razširjen kraj za prakticiranje borilnih veščin. Ogromno šol, kjer poučujejo karate, aikidō, jūdō ter kendō, vsako leto izvaja t. i. zimske treninge (jap. kangeiko) na gorah. Namen zimskih treningov je tako fizično kot tudi umsko utrjevanje, preizkušanje lastnih zmogljivosti in soočanje z osebnimi mejami ter zavorami. Izvor gorskih treningov najdemo v šintoistični mitologiji ter v edinstveni japonski gorski religiji, ki se imenuje shugendō. Obe tradiciji poudarjata pomen asketskih praks na gorah ter rituale očiščevanja z mrzlo vodo. Veliko mojstrov borilnih veščin je omenjene prakse prevzelo in jih vključilo v svoje sisteme kot del vadbe.

Čeprav so tako borilne veščine kot tudi gorska religioznost zelo pomemben del japonske kulture in zgodovine, pa študije o gorski religioznosti v kontekstu borilnih veščin niso pritegnile večje pozornosti akademikov. Ob pregledu vse literature, ki mi je bila na voljo, sem ugotovila, da v Evropi, Severni Ameriki in tudi na Japonskem še ni raziskav, ki bi se posvečale prav tej povezavi. Velika večina literature na področju karateja in borilnih veščin na splošno je osredotočena na študij tehnik (kihon, kata in kumite), na vaje za fizično pripravljenost, pedagogiko ter psihologijo. Toda tudi na akademskem področju je bil storjen velik korak naprej. Zagotovo velja omeniti enciklopedijo v dveh delih Martial Arts of the world (2001; zbral in uredil Thomas A. Green), ki zelo podrobno preuči glavne sisteme po celem svetu ter njihove zgodovinske, religiozne in filozofske vidike. Posebnost enciklopedije je tudi ta, da so skoraj vsi avtorji akademiki, ki se hkrati ukvarjajo tudi z borilnimi veščinami.

Z zgodovinskega vidika so cilji borilnih veščin vedno  nihali med zmago v bitki in samodisciplino ter samospoznavanjem. Tudi karate, kakršnega poznamo danes, se ni preprosto prenašal iz generacije v generacijo, ampak je rezultat evolucije in sprememb tekom stoletij. Religiozno-filozofske ideje so se spajale z borilnimi veščinami skozi vso zgodovino in se prilagajale družbenim spremembam – to velja za šintoizem, budizem, daoizem kot tudi za konfucianizem. Da ne bo pomote – tako karate kot tudi druge borilne veščine na Japonskem nikoli niso bile mišljene kot del religioznih praks (razen sumō); gre bolj za obraten proces, namreč da so kulturne in religiozne ideje vedno bile pomemben del borilnih veščin na Japonskem.

Mateja Žabjek

Nova sezona vadb je pred vrati. Pridružite se nam.

Znani so urniki dodatnih vadb za prihajajočo sezono. Ogledate si jih lahko na strani. Tekom leta lahko pride do sprememb urnikov. Le te bodo pravočasno sporočene.

KARATE: torek in četrtek 20:00-21:30

TAI CHI CHUAN: torek in četrtek: 19:00-20:00

PA KWA CHANG: sreda 19:00-20:30

Vabljeni.

Obveščamo vas, da je v poletnem času (od 21. 06. 2016 dalje) vhod v garderobe ter prostore SHI-DO preko vhoda v bazen.

Konec tedna je bilo v Lignanu 1. svetovno prvenstvo v kontaktnem karateju za Makotokai Slovenijo, katerega je zastopal Karate klub SHI-DO iz Ljubljane. Slovenski tekmovalci in tekmovalke so suvereno osvojili 4 medalje. Za Slovensko himno v Italiji je poskrbela nova svetovna prvakinja v kategoriji Eva Vrčkovnik, ki je v kategoriji open (absolutna kategorija) osvojila še bronasto medaljo. Srebrno medaljo je osvojil Svit Skobir Lampič, bronasto medaljo pa Maks Majcen. Čestitke za izjemne predstave (boje) si zaslužijo tudi Lana Herman, Jaka Križaj, Richard (Riči) Dolenc in Luka Černe.