Zgodbe iz Japonske

Pozdravljeni.

Na spletni strani šole borilno-zdravilnih veščin SHI-DO bomo začeli z zanimivimi objavami zgodb iz Japonske.

Vprašanja in komentarje lahko oddate na naši facebook strani

SHI-DO šola borilno-zdravilnih veščin

Vabljeni k branju.

 

Teoretični uvod v borilne veščine

Moje ime je Mateja in sem učenka v šoli Shi-dō. Sem diplomirana japonologinja in sociologinja, trenutno pa živim na Japonskem, kjer opravljam podiplomski študij na Univerzi v Tsukubi. Moja smer študija je sociologija in religiozne študije, področje raziskovanja pa gorska religioznost na Japonskem. Pripravljam magistrsko delo na tematiko gorske religioznosti v borilnih veščinah, predmet preučevanja pa je gora Mitsumine v povezavi s stilom karateja, ki se imenuje Kyokushin.

V seriji kratkih člankov, ki bodo objavljeni v prihodnje, želim predstaviti nekatere religiozne tradicije in filozofske ideje, zgodovinske dogodke ter ključne mojstre, ki so oblikovali svet borilnih veščin na Japonskem.

Na Japonskem so gore zelo razširjen kraj za prakticiranje borilnih veščin. Ogromno šol, kjer poučujejo karate, aikidō, jūdō ter kendō, vsako leto izvaja t. i. zimske treninge (jap. kangeiko) na gorah. Namen zimskih treningov je tako fizično kot tudi umsko utrjevanje, preizkušanje lastnih zmogljivosti in soočanje z osebnimi mejami ter zavorami. Izvor gorskih treningov najdemo v šintoistični mitologiji ter v edinstveni japonski gorski religiji, ki se imenuje shugendō. Obe tradiciji poudarjata pomen asketskih praks na gorah ter rituale očiščevanja z mrzlo vodo. Veliko mojstrov borilnih veščin je omenjene prakse prevzelo in jih vključilo v svoje sisteme kot del vadbe.

Čeprav so tako borilne veščine kot tudi gorska religioznost zelo pomemben del japonske kulture in zgodovine, pa študije o gorski religioznosti v kontekstu borilnih veščin niso pritegnile večje pozornosti akademikov. Ob pregledu vse literature, ki mi je bila na voljo, sem ugotovila, da v Evropi, Severni Ameriki in tudi na Japonskem še ni raziskav, ki bi se posvečale prav tej povezavi. Velika večina literature na področju karateja in borilnih veščin na splošno je osredotočena na študij tehnik (kihon, kata in kumite), na vaje za fizično pripravljenost, pedagogiko ter psihologijo. Toda tudi na akademskem področju je bil storjen velik korak naprej. Zagotovo velja omeniti enciklopedijo v dveh delih Martial Arts of the world (2001; zbral in uredil Thomas A. Green), ki zelo podrobno preuči glavne sisteme po celem svetu ter njihove zgodovinske, religiozne in filozofske vidike. Posebnost enciklopedije je tudi ta, da so skoraj vsi avtorji akademiki, ki se hkrati ukvarjajo tudi z borilnimi veščinami.

Z zgodovinskega vidika so cilji borilnih veščin vedno  nihali med zmago v bitki in samodisciplino ter samospoznavanjem. Tudi karate, kakršnega poznamo danes, se ni preprosto prenašal iz generacije v generacijo, ampak je rezultat evolucije in sprememb tekom stoletij. Religiozno-filozofske ideje so se spajale z borilnimi veščinami skozi vso zgodovino in se prilagajale družbenim spremembam – to velja za šintoizem, budizem, daoizem kot tudi za konfucianizem. Da ne bo pomote – tako karate kot tudi druge borilne veščine na Japonskem nikoli niso bile mišljene kot del religioznih praks (razen sumō); gre bolj za obraten proces, namreč da so kulturne in religiozne ideje vedno bile pomemben del borilnih veščin na Japonskem.

Mateja Žabjek

Ta vnos je bil objavljen v Uncategorized. Zaznamek za trajno povezavo.