Shugendō in dejavnosti gorskih asketov v bojevanju (1. del)

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Shugendō je posebna oblika gorske religije na Japonskem in se običajno prevaja kot »Pot gorskega asketizma«. Osrednje mesto zavzemajo gore, njihovo čaščenje in asketske prakse v gorah. Jedro te tradicije sestoji iz magično-religioznih praks, ki jih je šaman shugenja ali yamabushi pridobil z asketskimi praksami v gorah in jih nato izvaja v lokalnih skupnostih za potrebe navadnih ljudi. Ljudem nudi religiozne usluge, kot na primer napovedovanje prihodnosti, prerokovanje, molitve in eksorcizem[1].

Skozi zgodovino je Shugendō vključil in povezal elemente številnih religioznih tradicij. Če ga na grobo opredelimo, združuje elemente budizma, šintoizma, ljudske religioznosti, šamanizma in animizma, daoizma (oz. taoizma) ter tradicijo yin-yang. Njegovi začetki segajo v 6. in 7. stoletje, ustanovitelj pa je En no Gyōja (v prevodu »Asket En«). Takrat se je skupina vernikov prvič odpravila v gore, kjer so se urili s pomočjo asketskih praks, in posledično je bilo zgrajenih veliko templjev v gorah. Te gore so bile že pred tem predmet čaščenja med navadnim ljudstvom in ker so asketi vadili na svetem kraju, so bili prepoznani kot nosilci magično-religioznih moči. Toda zakaj so ravno gore zavzemale posebno mesto?

Eden od razlogov je ta, da je japonski pogled na svet animističen. Animističen pogled na svet temelji na ideji, da božanstva, demoni in druga nadnaravna bitja prebivajo v naravnih predmetih in pojavih, kot so npr. veter in dež, ogenj in voda, grom in strele, kamni, drevesa in gore. Veljalo je prepričanje, da so tovrstni predmeti živi in posedujejo moči, s katerimi  lahko vplivajo na človeška življenja tako na dober kot tudi na škodljiv način. Animistična prepričanja so pri ljudeh povzročila občutek strahu in spoštovanja do teh naravnih predmetov in pojavov.

Še eden od razlogov pa je ta, da so bile gore še do nedavnega zelo oddaljene in nedostopne. Bile so smatrane kot nevaren kraj, ki je popolno nasprotje od varnega in udobnega zavetja mest in vasi. Ta element nevarnosti je goram dodal mogočnost, in ker so si redki posamezniki upali stopiti na gore, so postale primeren kraj za asketizem.

Shugendō razume gore kot sveti kraj, ker naj bi tam bivali duhovi umrlih, božanstva, demoni in druga nadnaravna bitja. Gore se tudi dojema kot mejo med tostranstvom in onostranstvom ter kot pot, ki vodi do nebes. V tem kontekstu se tudi gorske jame razlaga kot vhod v onostranstvo. Gore pa se vidi tudi kot kozmično os, ki povezuje nebesa, zemljo in podzemlje ter omogoča prehajanje med temi tremi svetovi.

Gorski asketi so torej prečkali meje in prehajali med dvema svetovoma tako v fizičnem (zapustili so varno vas in se odpravili v nevarne gore) kot tudi v simbolnem smislu (zapustili so tostranstvo in se odpravili v onostranstvo). S tem so odstopali od norm in pravil, ki jih je določala družba. Tudi vse njihove dejavnosti, npr. življenje v izolaciji, postenje, namerna deprivacija spanja in sedenje pod ledeno-mrzlim slapom, so odstopale od »normalnega« vedenja.

5_1

Sodobni yamabushi z gore Takao, Tokio. V rokah držijo morsko školjko, ki je del uniforme. Vir: slika avtorice, september 2015.

Ko so se po dolgem času asketi vrnili v vas, so potovali naokoli in pomagali vaščanom pri vsakdanjih problemih. Po drugi strani pa so vaščani verjeli, da asketi posedujejo religiozno-magične moči, ki naj bi jih pridobili med bivanjem v gorah. Verjeli so tudi, da asketi lahko komunicirajo z nadnaravnimi bitji, zato so iskali njihovo pomoč. Asketi so tako razdeljevali amulete in talismane, pomagali zdraviti, ter izvajali rituale za izganjanje zlih duhov.

Prakticiranje gorskega asketizma je bilo na Japonskem zelo priljubljeno od začetka srednjega veka (1185) pa do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bil Shugendō uradno prepovedan. Asketom je bilo prepovedano izvajati prakse in rituale ter nositi asketska oblačila. S to prepovedjo je Shugendō skozi leta izgubil tudi večino postranskih lokalnih templjev. Po drugi svetovni vojni so se posamezne neodvisne skupine Shugendōja sicer začele prebujati in obnavljati, vendar pa je med več kot sedemdesetletno prepovedjo večina mojstrov že umrla. Ker so se principi Shugendōja prenašali predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, so se ti porazgubili.

V modernem času so se vloge in pomen asketov precej spremenili, toda vseeno je še vedno moč najti sledi te starodavne tradicije. Glavni kraji in gore, kjer so yamabushiji še vedno zelo dejavni, so med drugimi Yoshino, Fuji, Tri gore Dewa, Kumano in Takao. V naslednjem prispevku se bom osredotočila na Kumano, kjer sem februarja letos opravljala terenske raziskave.

5_2

Pagoda Sanjūdō, zadaj slap Nachi (133 metrov), Kumano. Vir: slika avtorice, februar 2017.

[1] Ta vrsta eksorcizma se razlikuje od krščanskega in nima nobene povezave s krščansko idejo hudiča.

Mateja Žabjek

Ta vnos je bil objavljen v Uncategorized. Zaznamek za trajno povezavo.