Bushidō: Kratek pregled spreminjanja ideje skozi zgodovino
Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.
Bushidō je verjetno ena najbolj poznanih japonskih besed, toda njen pomen se še vedno razlaga preozko. Izraz bushidō je sestavljen iz dveh delov, bushi, ki pomeni »bojevnik« (oz. samuraj) , in -dō, ki pomeni »pot«. Izraz je najpogosteje definiran kot »japonski kodeks bojevnikov« in poudarja tako bojevniške spretnost kot tudi etiko bojevnika.
Toda v času vladavine šogunata, ki je trajala skoraj 700 let (od prib. 1185 do 1868), se je koncept bushidōja precej spreminjal. Prvih 400 let so tedanjo Japonsko pestile neprestane državljanske vojne, leta 1600, ko je šogun Tokugawa Ieyasu uspel prvič v zgodovini združiti celotno Japonsko, pa se je vojno obdobje končalo in začelo obdobje stabilnosti. Sama beseda bushidō se je v literaturi pojavila šele leta 1604, kar je bilo že v času poenotenja in miru. V tem obdobju torej ni bilo več nobene potrebe po vojskovanju, zato je bojevniški sloj začel izgubljati svojo vlogo, moč in ugled v družbi. Tako so se samuraji iz bojevnikov sčasoma spremenili v uradnike, meče pa so zamenjali za peresa. Konfucijanski strokovnjak Yamaga Sokō je kot prvi opredelil vlogo bojevnikov v času miru. Med glavne tradicionalne vrline bojevnikov v času vojnega obdobja se šteje samožrtvovanje, takojšna pripravljenost na smrt, ohranjanje družinske ugleda in osebne časti ter zvestoba gospodarju. Yamaga pa je temu dodal nekatere konfucijanske vrednote, kot so moralni in intelektualni napredek, razum in preudarnost ter negovanje humanih odnosov. S to mešanico je ustvaril konfucijanski ideal človeka z junaškim karakterjem.
Bushidō, kot ga poznamo danes, je moderen koncept in je bil ustvarjen šele v 20. stoletju. Najprej leta 1904, ko je Nitobe Inazō izdal delo Bushidō: Duša Japonske (Bushidō: The soul of Japan). Delo je bilo napisano v angleščini in je bilo prevedeno v japonščino šele nekaj let za tem, ko je bilo že precej popularno. Pri opisovanju se je Nitobe zelo osredotočil na osem vrlin, ki naj bi bile najbolj cenjene med Japonci: pravičnost, pogum, dobrohotnost, vljudnost, iskrenost, čast, zvestoba in samoobvladovanje. Leta 1937 pa je Ministrstvo za izobraževanje izdalo dokument Osnove nacionalne politike z namenom, da okrepi moderno državo. Dokument je opredelil bushidō kot ključni steber družbe. V središču te oblike bushidōja je bila ideja o zvestobi in popolna potlačitev lastnih interesov, kar je v času miru pomenilo popolna in nesebična predanost delu, ki ga opravljaš.
V Drugi svetovni vojni je bushidō pridobil izrazito negativno konotacijo. Ideja je širila prepričanje, da je smrt bolj zaželena kot predaja, kar so uporabili za fanatično spodbujanje in opogumljanje pilotov kamikaze.
Bushidō je bil večkrat tarča kritik, ker naj bi bil nelogičen in na čase tudi morbiden, saj je npr. visoko cenil samomore iz časti. Vsekakor pa je bil vedno zelo dinamičen koncept, ki se je dal interpretirati na veliko različnih načinov in se tudi znal preoblikovati in prilagoditi družbenim spremembam.
Mateja Žabjek