Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.
Na gori Mitsumine na Japonskem je od 4. do 6. januarja 2018 potekal tridnevni zimski seminar Kyokushin karateja, ki ga je vodil predsednik Mednarodne karate organizacije (IKO) Kyokushinkaikan, učitelj Matsui Shokei.
Kyokushin karate je oblika t. i. »polno-kontaktnega« karateja in je v svetu poznan kot »najmočnejši karate«. Vendar pa je ta oznaka velikokrat napačno interpretirana in v resnici je Kyokushin karate daleč od kakšne »brutalne« veščine brez kontrole. Udarci namreč niso tako »globoki«, da bi bili nevarni za telo, udarci v glavo pa so prepovedani. Ko je učitelj in ustanovitelj šole Kyokushin, Ōyama Masutatsu (1923 – 1994), razvil to šolo, je res za svoje učence sprejemal le odrasle moške v odlični telesni kondiciji. Toda to je takrat veljalo za vse karate šole na Japonskem. Šele tekom desetletji se je razširila ideja, da je karate borilna veščina »za vse«, torej tudi za otroke, ženske, starostnike, kot tudi za tiste, ki morda niso v najboljši telesni kondiciji. Je pa velika razlika med Kyokushin karatejem, ki se ga trenira v dōjōtu in pa tistim, ki ga vidimo na tekmah. Medtem ko je na tekmah bolj poudarek na fizični moči in telesni vzdržljivosti, pa se v dōjōtu poudarja točnost tehnik, razumevanje form (kata), študij in strategije bojev, delo na »centru«, torej na bokih in trebušnem predelu, ter mehkosti in prožnosti telesa.
Gora Mitsumine velja za rojstni kraj Kyokushin karateja. Učitelj Ōyama je goro začel obiskovati leta 1957, kjer se je intenzivno posvečal vadbi karateja ter razvijanju telesne in psihične vzdržljivosti. Sprva se je na gori uril sam, ko pa je leta 1964 ustanovil organizacijo Kyokushinkaikan, pa je skupaj s svojimi učenci pričel prakticirati večdnevne intenzivne zimske treninge, ki se odvijajo še danes.
Skupno je bilo na seminarju prisotnih približno 160 udeležencev, tokrat prvič tudi jaz. Seminar se je začel pri spomeniku pokojnega učitelja Ōyame, kjer smo se mu priklonili, nato pa nadaljevali s triurnim treningom pod vodstvom učitelja Matsuija. Naslednji dan se je trening začel ob 6.30 uri, torej še pred sončnim vzhodom. Trening se je odvijal zunaj pred svetiščem pri okoli -7°C, pri čemer smo bili oblečeni le v kimone[1]. Nadaljevali smo v svetišču s 45-minutnim šintoističnim obredom, ki ga je vodil kannushi oz. šintoistični duhovnik. Kannushi je ob spremljavi bobnov citiral mantre, mi pa smo ves čas popolnoma pri miru klečali (seiza položaj) na trdih tleh. Sam obred ni toliko religiozne, ampak bolj psihološke narave. Bolečino v nogah ter mraz namreč najlažje preneseš tako, da se ne smiliš samemu sebi, ampak ju preprosto odmisliš. Jutranji trening smo zaključili s krajšim spominskim obredom v stranskem svetišču, kjer je po šintoističnem verovanju ohranjena duša učitelja Ōyame. Ko je leta 1994 učitelj Ōyama umrl, so z verskim obredom njegovo dušo »prinesli« v to svetišče.
Učenci pred svetiščem, kjer je ohranjena duša učitelja Ōyame. Vir: IKO Kyokushinkaikan.
Zadnji dan se je zopet pričel z jutranjim treningom in obredom v svetišču, nato pa smo se odpravili proti slapu, pod katerim je nekoč asketske prakse opravljal tudi učitelj Ōyama. Seminar se je zaključil s treningom pod slapom, im. takiabi, v ledeno mrzli vodi.
Trening pod slapom v ledeno mrzli vodi. Vir: IKO Kyokushinkaikan.
Na seminarju sem imela priložnost zopet srečati učitelja Matsuija. Z njim sem se prvič srečala junija 2016, ko sem opravljala intervju v povezavi z raziskavo za magistrsko delo in mi je bil v ogromno pomoč in podporo.
Gora Mitsumine (od leve proti desni): pomočnik glavnega učitelja Ajima Kyohei, Mateja Žabjek, učitelj in predsednik IKO Kyokushinkaikan Matsui Shokei, ter glavni učitelj Kamoshida Yuju.
Zimski seminar na gori Mitsumine je bila izjemna izkušnja in izziv tako z vidika karateja kot tudi z vidika telesne in psihološke pripravljenosti. Predvsem pa, karate je potrebno vaditi tudi v naravi in v vseh vremenskih pogojih, torej na gorah, ob morju in v morju, v gozdu, ponoči, v dežju, v vetru in tudi v snegu.
[1] Beseda “kimona” je poslovenjena in označuje oblačilo pri borilnih veščinah. Na Japonskem se uporablja beseda dōgi oz. karategi.
Mateja Žabjek