Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.
V tokratni kratki zgodovini karateja si bomo pogledali ključne dogodke med leti 1920 in 1970, ki so pomagali institucionalizirati karate ter ga spremeniti v borilno veščino elit.
Na Okinawi se je karate (takrat poznan še pod imenom tōte) poučeval na neformalen način. Vadba je potekala individualno in privatno, saj takrat še niso poznali vadbenih prostorov, t. i. dōjō. Učenci so lahko prišli v stik z učiteljem le preko skupnega prijatelja. Skupni prijatelj, ki je bil že učenec, je torej priporočil bodočega učenca svojemu učitelju. Učenci za vadbo niso nosili predpisanih oblačil, niti niso poznali hierarhičnega sistema s pasovi. Ta način vadbe je bil v popolnem nasprotju z japonsko kulturo borilnih veščin, ki je bila organizirana v šole oz. ryūha in pod vodstvom institucije Dai Nippon Butoku Kai.
Definicija šole oz. ryūha je precej enostavna in označujejo enoto, ki jo sestavljajo učitelj ter skupina učencev. Vsaka šola ima svoje metode treniranja, svoja pravila ter etiko, pa tudi ugled in prestiž. Šole borilnih veščin so se začele pojavljati po letu 1600, torej v obdobju Edo. Takrat je bilo konec državljanskih vojn in nenehnih spopadov, zato so tudi samuraji izgubili svoje mesto v družbi in s tem tudi svojo bojevniško identiteto. Postali so namreč uradniki, učenjaki in misleci, ki naj bi bili vzor vedenja in moralnih vrednot v družbi. Hkrati pa se je v tem obdobju pojavila želja po ohranitvi tradicionalne bojevniške kulture, zato so začeli ustanavljati šole, kjer so lahko učitelji, največkrat samuraji, na varen način učili svoje učence in s tem prenašali svoje znanje na naslednje generacije. V tistem času se je v šolah tako največ poučevalo mečevanje in lokostrelstvo. Tovrstne borilne veščine, ki so se izoblikovale pred letom 1868, imenujemo tudi “stare borilne veščine” oz. kobudō. Poleg starih borilnih veščin pa poznamo tudi t. i. “moderne”, ki pa so bile oblikovane po letu 1868, torej po koncu vladavine samurajev. Med moderne borilne veščine štejemo aikidō, jūdō, kendō in karatedō.
Karate je japonskemu občinstvu prvič predstavil Funakoshi Gichin (1868–1957), poznan tudi po vzdevku “oče modernega karateja”, in sicer na državnem športnem dogodku, ki ga je organiziralo Ministrstvo na izobraženje. Predstavitev je požela veliko zanimanja, toda Funakoshi je vedel, da bo potrebno karate kulturno asimilirati. Kmalu zatem je na Univerzi Keiō v Tokyu organiziral sestanek, v katerem je predstavil svoje predloge za spremembe.
Eden prvih predlogov je bila sprememba imena in tako je tōte, ki v prevodu pomeni “kitajska roka”, postal karate. Prevod besede “karate” pomeni “prazna roka”, obstaja pa več razlag, kaj na bi to pomenilo. Najpogostejša razlaga pravi, da “prazna roka” označuje borilno veščino, pri kateri se ne uporablja orožja. Ta razlaga je precej površinska, saj se vsak, ki se malo več let ukvarja s karatejem, slej ko prej sreča z orožjem, kot sta npr. palica in tonfa. Bolj prepričljivo razlago najdemo v japonskem jeziku. V japonščini se namreč pismenka za tō (唐) lahko bere tudi kot kara, kar pa je ista izgovorjava kot pri pismenki kara (空), ki pomeni “prazen”. Funakoshi je predlagal, da se zamenja ti dve pismenki. Hkrati pa se je beseda “prazen” zelo dobro ujemala z budističnim in daoističnim konceptom praznine, ki nakazuje na praznino misli, ki jo izkusimo med meditacijo, in pa na praznino v smislu nenavezanosti na tostranske materialne stvari.
Nadalje, Funakoshi je zelo poudarjal metaforo besede “pot” oz. dō. Menil je, da karate ni samo skupek borilnih tehnik, ampak simbolično pomeni pot, po kateri se hodi celo življenje. To ni bila nobena novost, saj je bila beseda dō takrat že v uporabi pri drugih sodobnih borilnih veščinah, npr. aikidō, jūdō, kendō. Funakoshiju sta bila v veliko pomoč Kanō Jigorō (1860–1938) in jūdō. Od tu si je Funakoshi izposodil hierarhični sistem kyū in dan, ter belo uniformo (dōgi) s pasom. Zelo pa se je tudi trudil zabrisati kakršnekoli kitajske korenine karateja. Ne samo da je spremenil ime veščine iz tōte v karate, spremenil je tudi imena kat in tehnik v japonski jezik. Zaradi teh sprememb je karate pridobil izrazito japonski karakter in leta 1933 je institucija Dai Nippon Butoku Kai priznala karate kot japonsko borilno veščino.
Od takrat naprej je bil karate pod stalnim vodstvom institucij, kot so Dai Nippon Butoku Kai, Ministrstvo za izobraževanje ter različne univerze. Med leti 1930 in 1940 so se izoblikovale štiri tradicionalne šole karateja: Funakoshi je ustanovil Shōtōkan, Ōtsuka Hironori (1892–1982) Wadō-ryū, Mabuni Kenwa (1889–1952) Shitō-ryū, in Miyagi Chōjun (1888–1953) Gōjū-ryū. Te štiri šole so se povezale in leta 1969 ustanovile Japonsko karatedō federacijo (JKF). Podpora državnih institucij je bila ključna za uspeh, saj so borilne veščine sčasoma uvrstili v šolski kurikulum.
Šole borilnih veščin so oblikovale tudi svoja pravila obnašanja in etične kodekse, ki so temeljila na subjektivnih razlagah Zen budizma, konfucianizma in ideologije bushidō. Zakaj pravim subjektivne razlage? Ker so učitelji karateja, največkrat laiki na področju religije, jemali iz Zen budizma, konfucianizma in ideologije bushidō tiste ideje, ki so se jim zdele primerne in koristne, jih po svoje interpretirali, ter tako osnovali nauke za svojo šolo. Iz Zen budizma so vzeli idejo mushin (“brez misli”) in prakticiranje meditacije, iz konfucianizma so vzeli strogo hierarhijo, iz ideologije bushidō, bolje rečeno iz dela Bushidō: Duša Japonske, ki ga je leta 1900 napisal Nitobe Inazō, pa so vzeli osem vrlin bojevnika (pravičnost, pogum, dobrohotnost, vljudnost, iskrenost, čast, zvestoba in samoobvladovanje). Ne pozabite, teh etičnih kodeksov in hierarhije na Okinawi niso poznali. Pravzaprav je ironično, da so japonski učitelji karateja za ideal vzeli nauke in kulturo samurajev, ki so povzročili toliko gorja okinawskemu ljudstvu.
Vsa ta institucionalizacija in uvedba pravil obnašanja pa so povzročili, da je karate na Japonskem postal borilna veščina elit. Do približno leta 1970 šole karateja po večini niso imele še vadbenih prostorov v mestih, kakor je to sedaj. Karate je bil tako dostopen le preko elitnih srednjih šol in univerz z visokimi šolninami. Glavni dve univerzi sta bili Univerza Takushoku v Tokyu, kjer se je poučeval Shōtōkan, in pa Univerza Ritsumeikan v Kyotu, kjer se je poučeval Gōjū-ryū. Karateja torej (skorajda) nisi mogel vaditi, če nisi bil dijak ali študent teh šol. Drage šolnine pa si je lahko privoščil le bogatejši sloj.
Okinawa je bila vedno (in je še vedno) najrevnejša in s tem tudi najbolj zapostavljena japonska prefektura. Karate je pravzaprav edini okinawski “produkt”, ki so ga na japonskem otočju lahko zapakirali in tako zelo uspešno prodali v svet kot japonsko borilno veščino.
Če povzamemo, prvoten okinawski karate je bil nepredstavljivo drugačen od tega, ki ga poznamo danes. Če je bil na Okinawi karate borilna veščina revnega in zatiranega kmečkega sloja, je s prihodom na Japonsko postal borilna veščina elit in del veličastne japonske kulture. Raznorazni turnirji in tekme pa so dodatno pripomogli, da je karate žal zares postal prazen.
Mateja Žabjek
