Shi-do

Glede na najnovejša pravila o varnosti bo žal tudi naša šola zaprta od 14. 03. do  29. 03. za skupinske treninge vključno s SHI-DO nočjo. Zaradi tega bodo na naši spletni strani objavljeni treningi v obliki video vsebin, preko katerih bomo ostali močni in povezani.

V teh dneh sem se tudi odločil, da ustvarim svoj Facebook profil, da vam s pisanjem ostajam blizu.

Sledite našim novicam in programom, da ostajamo vsi v rednem stiku. 

Trenirajmo, bodimo močni, bodimo zdravi!

Vaš Andrej Doušak.

O zdravilnih učinkih borilnih veščin govori že zelo znana legenda o Bodhidharmi, začetniku zen budizma, ki naj bi leta 517 n. š. prišel v Shaolinski tempelj in videl, da so tamkajšnji menihi zelo šibki in slabega zdravja. Želel jih je pozdraviti, kar naj bi mu uspelo s poučevanjem borilnih veščin. Ta legenda je nastala v 17. stoletju in postala popularna v začetku 20. stoletja. Čeprav pravih dokazov o neposredni povezanosti med Bodhidharmo in borilnimi veščinami strokovnjaki za zdaj še niso našli, pa je ravno ta legenda imela odločilen vpliv na to, da se je borilne veščine začenjalo razumeti kot zdravilno tehniko za krepitev telesa in uma.

Velikokrat se omenja njihove koristne, zdravilne in blagodejne učinke, kot so npr. izboljšanje telesne kondicije, psiho-motorike in samozavesti, ter krepitev samodiscipline, kontrole misli in čuječnosti. Toda o tem pogosto govorimo, ko opisujemo učinke na povprečnega učenca borilnih veščin, ki nima posebnih fizičnih ali psihičnih omejitev. Kako pa je s tem pri osebah, ki se soočajo z raznoraznimi gibalnimi ovirami, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi nesreče?

V zadnjih dveh desetletjih je v tujini naraslo število šol borilnih veščin (tudi borilnih športov), ki so osredotočene na poučevanje invalidov in drugih oseb z gibalnimi ovirami. Šole imajo zelo podobne cilje, kot so npr. poučevanje tehnik samoobrambe glede na posameznikove omejitve, nudenje psihološke opore ter preprečevanje socialne izoliranosti in stigmatizacije, in tudi pomoč pri rehabilitaciji po bolezni ali nesreči. Vse tovrstne šole so si enotne, da so borilne veščine idealna vadba za ljudi z gibalnimi ovirami. V članku želim predstaviti nekaj šol oz. institucij, ki pod svoje krilo sprejemajo predvsem »ne-tradicionalne« učence, in hkrati tudi sodelujejo z bolnišnicami in rehabilitacijskimi centri kot pomoč pri okrevanju.

Za pionirja borilnih veščin za invalide, oz. vsaj za prvega, ki se je javno in sistematično lotil problematike, velja Jurgen Schmidt, ki je leta 1996 v ZDA ustanovil Mednarodno zvezo borilnih veščin za invalide (International disabled self-defense association). Schmidt je bil leta 1989 žrtev napada, v katerem je bil ustreljen v hrbet in zaradi česar je postal priklenjen na invalidski voziček. Spoznal je, da se osebe z gibalnimi ovirami soočajo ne le s specifičnimi težavami v vsakdanjem življenju, ampak tudi na cesti pogosto žal predstavljajo nemočne in lahke tarče za napad. Kot odgovor na povečano število napadov na posameznike z gibalnimi ovirami, je Schmidt začel razvijati prilagojen, praktičen in učinkovit program samoobrambe, ki temelji na veščini hapkido. V programu Schmidt prikaže tako obrambne tehnike na kratko razdaljo proti udarcem in brcam, reševanje iz prijemov ter tehnike lomljenja, kot tudi različne načine uporabe invalidskega vozička kot pripomočka za samoobrambo.

Nadalje, leta 2000 je Mark Shuey v ZDA ustanovil Mednarodno zvezo za mojstre palic (The Cane Masters International Association). Shuey si je za osnovo izposodil tehnike, ki se jih uporablja pri standardnih palicah za borilne veščine, in nato te tehnike prilagodil za bergle in druge palice za oporo pri hoji. Veščina je namenjena invalidom ter starejšim, ki pri hoji uporabljajo sprehajalno palico. Shuey se je namreč srečeval s starejšimi, ki so bili tako šibki, da palice niti dvigniti niso mogli nad glavo, kaj šele, da bi jo lahko uporabili v samoobrambi. Zato je začel razvijati program s palico, ki starejšim omogoča tako fizično kot tudi psihično zdravljenje. Predvsem pa želi starejšim spremeniti mnenje o palicah. Namreč, veliko ljudi se ustraši ob diagnozi, da pri hoji potrebujejo palico, saj jo povezujejo z berglo in s pešanjem zdravja. Shuey pa poudarja, da palica nudi izvrstno pomoč pri samoobrambi. Tako kot običajna palica bō tudi sprehajalna palica omogoča udarjanje, branjenje in lomljenje, dodatno pa ukrivljenost oz. »kljuka« omogoča grabljenje in poteg (npr. za vrat) kot tudi spotikanje napadalca.

Še en primer šole borilnih veščin v ZDA, osredotočenih na delo z gibalno oviranimi osebami, pa je tudi šola Natural Motion Martial Arts, ki jo je ustanovil Shawn Withers. Withers je preživel možgansko kap, ki mu je ohromila levo stran telesa. Dvanajst let po kapi je začel trenirati Shaolin kempo, kjer je je tudi dosegel črn pas. Čeprav so mu učitelji stali ob strani in mu pomagali pri prilagajanju na trening z oslabljeno levo stranjo, je videl, da to ni cel njegov potencial. Zato je razvil t. i. “stil polomljenega krila”, ki ima vse značilnosti borilnih veščin, hkrati pa upošteva fizične omejitve učencev.

Tudi v Evropi poznamo različne tovrstne projekte. Eden takih je t. i. 1 Touch^tm Self Defense Project, ki je bil ustanovljen leta 2009 v Veliki Britaniji. Projekt je osredotočen na poučevanje borilnih veščin slepim in slabovidnim, vključen pa je tudi programe institucij, ki se ukvarjajo s slabovidnimi osebami. Potem pa imamo tudi posamezne šole borilnih veščin, kjer poučujejo učitelji, ki se sicer profesionalno ukvarjajo z učenci s posebnimi potrebami. Ena takih je tudi Anne Barnfield, doktorica psihologije, njeno raziskovalno področje pa so vedenjski in kognitivni učinki športa na osebe z duševnimi težavami. Barnfieldova je tudi učiteljica karateja (trenutno 5. dan), ki pod svoje okrilje sprejema gluhoneme otroke in jim nudi terapevtsko pomoč preko karateja.

Vse tovrstne šole borilnih veščin, kot tudi bolnišnice in rehabilitacijske institucije, s katerimi šole sodelujejo, se strinjajo, da imajo borilne veščine zelo koristne učinke na samostojnost, samozavest, prostorsko orientacijo, okretnost in spretnost telesa, občutenje in zaznavanje zunanjega okolja ter na komunikacijo in socialno vključenost osebe s posebnimi potrebami. To je še en lep primer tega, da zakladi borilnih veščin niso namenjeni tistim, ki jih iščejo s telesom, ampak predvsem tistim, ki jih odkrivajo s srcem.

Mateja Žabjek

Dragi vsi Shidojevci, bodimo v tem letu zavestno Varuhi miru, ljubezni in duhovne evolucije, čeprav vemo, da je to zelo težko.
Ena od življenjskih poti, ki smo si jih izbrali, je tudi pot borilnih veščin in ta pot pelje samo navzgor. Zato bodimo srečni, da smo tu in zavihajmo rokave …
Srečno!

A. D.

Med prazniki ne bo treningov. Vabimo vas, da v tem času vadite s pomočjo pripravljenih vaj na videoposnetkih. Vaje so na voljo za Karate (otroci in odrasli) in Tai Chi Chuan.

Obeta se nam zanimivo predavanje naše učenke Mateje Žabjek o treniranju karateja v šoli Kyokushin na Japonskem! Vljudno vabljeni!

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Kata je sestavni del borilnih veščin. Najbolj primeren slovenski prevod za izraz »kata« je »forma« in opisuje skupek elementov, ki si sledijo v točno določenem zaporedju. Kato se velikokrat razlaga kot boj proti nevidnemu ali namišljenemu sovražniku, in pa boj s samim sabo. Vendar pa ti dve razlagi ne pojasnita, zakaj obstaja več različic iste kate. Kato se velikokrat opisuje tudi kot koreografijo, toda ta izraz je v kontekstu borilnih veščin neustrezen. Izraz »koreografija« namreč ne nakazuje prenašanja znanja in veščin iz generacije v generacijo, kar pa je ena glavnih lastnosti kat. Iz tega razloga v prispevku obravnavam kato kot gibalno izročilo določene šole borilnih veščin. Izraz »izročilo« namreč poudarja, da se je nekaj iz preteklosti ohranilo in se v pisni, ustni ali gibalni obliki prenaša na naslednje generacije.

V tem kontekstu je potrebno razumeti izraz »šola« (jap. ryūha) in kako se šola razlikuje od stila. Japonski izraz ryūha pomeni »odcepek toka«, pri čemer izraz »tok« v tem primeru označuje borilno veščino. Tako imamo v mečevanju, lokostrelstvu in tudi v karateju več šol oz. odcepkov. Šola je institucija, ki ima svojega ustanovitelja, svoja pravila obnašanja, svoj etični kodeks, svojo zgodovino ali celo mitologijo, ter tudi nek prestiž in ugled. V karateju so tako glavne šole Shōtōkan, Wadō-ryū, Shitō-ryū, Gōjū-ryū, Kyokushin, Uechi-ryū itd. Šole kot institucije se lahko naprej povezujejo v organizacije (npr. JKA – Japan Karate Association) in federacije (npr. WKF – World Karate Federation). Stil, po drugi strani, je popolnoma drug pojem. O stilih lahko govorimo, ko opisujemo način bojevanja in gibanja. Tako lahko govorimo o stilih živali (npr. borimo/ gibamo se v stilu tigra, opice, žerjava…), o stilih petih elementov (npr. borimo/ gibamo se v stilu ognja, zemlje, vode…), o stilu yin-yang, o mehkem ali trdem stilu itd. Torej, Shōtōkan ni stil, ampak je šola karateja.

Na Japonskem so bile prve šole borilnih veščin (mečevanje) ustanovljene v 16. stoletju, razcvet pa so doživele v obdobju Tokugawa (1603–1868). V tem obdobju so učitelji mečevanja oblikovali tudi prve kate. V karateju je razvoj kat veliko težje izslediti, saj je njihov izvor tesno prepleten s kitajsko zgodovino, predvsem s Severnim samostanom Shaolin na gori Song v provinci Henan, ter Južnim samostanom Shaolin v provinci Fujian. Zaradi majhnega nabora zgodovinskih virov se izvor kat največkrat pojasnjuje s pomočjo mitologije, in sicer, da so kitajski mojstri opazovali živali in imitirali njihove gibe ter strategije boja za preživetje. Vendar pa se že tukaj kate lahko uvrsti v Severni ali Južni samostan: npr. Sushiho (Gojūshiho), Bassai (Passai), Kanku, Kūshankū in Tekki (Naihanchi) spadajo pod Severni tempelj, medtem ko spadajo npr. Gekisai, Tensho, Sanchin, Saifa in Seienchin pod Južni tempelj. Po drugi strani pa so tudi učitelji na Okinawi kate preoblikovali glede na svoje razlage gibov. Itosu Ankō (1830–1915), učitelj šole Shuri-te, je tudi oblikoval t. i. »šolske kate« imenovane Pinan, da bi učence lažje pripravil na višje in zahtevnejše kate. Funakoshi Gichin (1868–1957), ustanovitelj šole Shōtōkan, je kasneje kate Pinan precej poenostavil in preimenoval v kate Heian. Kate so torej že v osnovi tesno navezane na določene šole.

Pa se vrnimo na japonsko otočje. Prvi val šol borilnih veščin so oblikovali mojstri mečevanja v 16. stoletju, ko je še divjala državljanska vojna. Aisu Ikō (1452–1538) je ustanovil šolo Kage-ryū, Tsukahara Bokuden (1489–1571) je ustanovil šolo Kashima Shintō-ryū, Kamiizumi Nobutsuna (1508–1578) je ustanovil šolo Shinkage-ryū, Itō Ittōsai (1560–1653) pa je ustanovil šolo Ittō ryū. Šol je bilo takrat še malo in so služile za urjenje vojakov. Po letu 1600, ko je bila državljanska vojna končana, pa so borilne veščine postale kultivirano razvedrilo za množice. Takrat je vzniknil drugi val ustanavljanja šol, med katerim sta najbolj znana Yagyū Munenori (1571–1646), ki je ustanovil šolo Yagyū shinkage-ryū, ter Miyamoto Musashi (1584–1645), ki je ustanovil šolo Nitō Ichi-ryū.

Šole so se v mirnem obdobju Tokugawe spremenile v institucije, kjer so lahko mojstri na varen način lahko prenašali svoje znanje in izkušnje na naslednje generacije. Število šol se je bliskovito povečalo, prav tako pa je naraslo tudi število profesionalnih učiteljev. V tem obdobju so se torej vojaške veščine preoblikovale v borilne veščine, glavni prostori, kjer so se borilne veščine poučevale, pa so bile šole. V takšnih okoliščinah so se učitelji začeli soočali s težavo, kako na varen način poučevati učence ter oceniti njihovo znanje. Ena izmed možnosti je bila uvedba bambusovih mečev, toda tudi tovrstni meči so v trenutkih nepazljivosti lahko povzročili resne poškodbe. Zaradi tega razloga so učitelji mečevanja razvili kate – torej kot varnostni ukrep. Preko kat so se lahko učenci učili gibe in strategije, s katerimi so lahko urili svoje borilne spretnosti brez tveganja za poškodbe. Učitelji so oblikovali kate in razlagali gibe na podlagi svojega znanja in prepričanj o tem, katera tehnika je najbolj učinkovita, ter filozofije svoje šole. Vendar pa so tudi kate kmalu prišle pod vpliv neo-konfucianizma, takrat najmočnejše idejne paradigme, ki je oblikovala izobraževalni sistem samurajev.

Jedro izobraževanja, ki je temeljil na neo-konfucianizmu, sta sestavljala kaligrafija in branje klasičnih besedil konfucianizma v kitajščini. Učenci so se učili kaligrafije s posnemanjem učiteljev in z natančnim prerisovanjem pismenk. Poteze pismenk so ponavljali, dokler pismenka ni bila napisana popolno. Učenje branja klasičnih besedil je potekala zelo podobno, torej preko neskončnega ponavljanja. Problem tovrstnega učenja pa je bil, da učitelji niso ponudili sistematične razlage, kaj pomenijo pismenk in kaj pomeni besedilo v kitajščini. Učenci so v nedogled ponavljali pismenke in se učili besedila na pamet, pri tem pa niso razumeli vsebine besedila. Učenje kat na način neskončnega ponavljanja brez razumevanja je pripeljalo do skrajnega formaliziranja in poudarjanja elegance gibov, medtem ko so zanemarili njihove razlage in učinkovitost. V zgodnjem 18. stoletju se je tako razširilo norčevanje iz pomehkuženih samurajev, ki so si pulili obrvi in pudrali obraz. Njihovo mečevanje je namreč bolj spominjalo na gledališke plesalce, ki so meče zamenjali za pahljače.

Ko se je v dvajsetih letih 20. stoletja karate začel uveljavljati na japonskem otočju, je prevzel karakter japonske kulture borilnih veščin. Učitelji karateja so poučevali kate glede na svoje subjektivne razlage. Nekateri so poudarjali nižje položaje za krepitev mišic, nekateri so poudarjali dihanje, drugi so bolj poudarjali praktične lastnosti gibov, vsi pa so pripisovali največji pomen kultivaciji telesa in uma skozi vadbo. Tudi v tem primeru je imel neo-konfucianizem pomembno vlogo, saj je spodbujal idejo, da se popolnost lahko doseže le z neskončnim ponavljanjem gibov četudi brez razumevanja in globljega študija. Veliko šol je tako ostalo na zelo površinskih in osnovnih razlagah kat, tako da v veliko primerih učenci s črnimi pasovi še vedno dojemajo kate na nivoju barvnega pasu.

Če povzamemo, najpomembnejša funkcija kat je prenašanje znanja in veščin iz roda v rod. Vendar pa to prenašanje ni objektivno, ampak je tesno vezano na določeno šolo in njeno filozofijo. Preko kat namreč učitelj posreduje svojim učencem svoje znanje, izkušnje in razumevanje gibov. Zaradi tega se z vsako generacijo v katah nekaj izgubi, nekaj doda in nekaj spremeni. Lahko bi tudi rekli, da se z izvajanjem kate v skladu s filozofijo določene šole izkazuje svoje spoštovanje in pripadnost tej šoli. To je verjetno poznano vsem tistim z izkušnjo učenja v različnih šolah. Danes ima v marsikateri šoli glavno mesto boj in so zato kate žal postale »nujno zlo« ali pa le kot orodje za nabiranje medalj na tekmovanjih. Toda za kvaliteten študij borilnih veščin je smiselno, da se poučuje najstarejše možne različice kat, saj ravno te kate vsebujejo skrite tehnike in strategije bojevanja. Starejše kate skupaj s poglobljeno učiteljevo interpretacijo tako postanejo edinstveno gibalno izročilo šole. Na ta način lahko učenci iz kat pridobijo največ, kar kata ponuja in kar so v tistem trenutku sposobni razumeti.

Mateja Žabjek

Z včerajšnjimi treningi se je začela sezona 2019-2020.

Vabljeni!