Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.
Shugendō je religija gorskih asketov, ki so poznani tudi pod imenom yamabushi ali shugenja. Na Japonskem je bil zelo priljubljen od začetka srednjega veka (1185) do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bilo njegovo prakticiranje uradno prepovedano. Ker se je prenašal predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, je med več kot sedemdesetletno prepovedjo v veliki meri izginil. Po letu 1945 je ponovno počasi začel oživljati, toda vseeno so se v modernem času vloge in pomen asketov precej spremenili.
Za razumevanje vloge Shugendōja v vojskovanju je potrebno poznati okvirno zgodovinsko
ozadje. Srednji vek na Japonskem je trajal slabih 700 let in je poznan kot obdobje vladavine samurajev in šogunata (bakufu). V tem obdobju je bilo prebivalstvo razdeljeno v štiri družbene sloje. Najnižji sloj so predstavljali trgovci, in sicer tako potujoči kot tudi lastniki trgovin. Po konfucijanski filozofiji so namreč veljali za »parazite«, ki ne proizvajajo, ampak le služijo na račun drugih. Trgovcem so sledili umetniki. Zanimivo je, da so se sem uvrščali tudi kovači, torej mojstri, ki so samurajem izdelovali vrhunske katane. Višje na družbeni lestvici so bili kmetje in ribiči, najvišje mesto pa so zasedali samuraji, ki so predstavljali približno deset odstotkov vsega prebivalstva. Sam šogun je bil nad vsemi sloji, prav tako pa so sem spadali tudi budistični in šintoistični menihi, vključno z gorskimi asketi.
Od leta 1185 do leta 1600 so Japonsko pestile neprestane državljanske vojne. Država namreč še ni bila poenotena, vse niti vladanja pa so imeli v rokah lokalni fevdalni gospodarji (daimyō), ki jih je bilo takrat približno dvesto. Vsak daimyō je nadzoroval večje posestvo, v veliko pomoč pa mu je bila tudi osebna vojska samurajev. Daimyō so bili med seboj v neprestanih bitkah in vojnih pohodih, saj so hlepeli po moči, bogastvu in časti. To je bil čas neizmernega nasilja, kjer je najbolj trpelo navadno ljudstvo. Kljub temu, da so bili menihi in gorski asketi zelo visoko na družbeni lestvici, je bilo v tako nevarnih življenjskih okoliščinah tudi za njih znanje samoobrambe ključno za preživetje.
Najbolj izjemne dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali asketi v obdobju Kamakura (1185 – 1333) in Muromachi (1392 – 1573), je bilo vohunjenje in prenašanje sporočil naročnikom, saj so bili izvrstni v skrivanju in tihotapljenju. Pred bitkami so blagoslovili konje, opremo in orožje ter opravljali religiozne rituale in molitve za zmago. Zelo dobro so bili izurjeni v nekaterih vrstah borilnih veščin, še posebno v samoobrambi s palico. Običajno so bili opremljeni s palicami shakujō in kongōjō (palica za romanje). Te palice so primarno služile za religiozne namene, hkrati pa so bile zelo uporabne v bojih s tatovi in drugimi napadalci. Izurjeni so bili tudi v drugih orožjih, kot sta naginata and yari (dve vrsti sulice), sekire in tudi v mečih tachi in bokutō.
Palica shakujō je sestavni del opreme menihov in asketov.
Primer palic shakujō, ki jih še vedno uporabljajo menihi in asketi.
Shakujō je bila daljša (lahko pa tudi krajša) lesena palica s kovinsko špico in šestimi železnimi obroči, ki so se med seboj prepletali. Špičasta konica je bila smrtonosna že sama po sebi, zaradi železnih obročev pa je bil shakujō še posebno učinkovito orožje. Železni obroči so z lahkoto poškodovali napadalčeve oči, primerni pa so bili tudi za razoroževanje.
Kot sem že omenila, so bili asketi odlični v skrivanju. Bili so celo tako dobri, da jih japonska mitologija in ljudska religija primerja z bitjem tengu. To je nekakšen gorski škrat, zaščitnik asketov ter znanilec vojne, njegov izgled pa se spreminja od legende do legende. Po nekaterih izročilih ima rdeč obraz in izrazito dolg nos, po drugih pa ima orlovski obraz in krila. Zelo zanimiv je njegov karakter, saj je hkrati demon in božanstvo. Po eni strani je dober, saj je gorski škrat ter zaščitnik gora in gozdov. Po drugi strani je pa tengu zelo muhast. Kakor večina božanstev v japonski religiji in mitologiji lahko prevzame podobo Bude in zavaja vernike, obsede ljudi, ropa templje, ugrablja otroke in menihe ter jih pusti na neznanem kraju.
V obdobju samurajev se je tengu začel navezovati na vojno in nazadnje so mu začeli pripisovati spretnosti in znanje o vojskovanju in mečevanju. Legende izvirajo iz časa samuraja po imenu Minamoto Yoshitsune (1159 – 1189), ki je bil general klana Minamoto. Ko je bil Yoshitsune še majhen, je nasprotni klan Taira ubil njegovega očeta. Malega Yoshitsuneja so sicer pustili živeti, ampak so ga izgnali v tempelj na goro Kurama v Kyotu, kjer je postal menih. Yoshitsune je tam odraščal in nekega dne je na gori srečal tenguja. Ta ga je naučil umetnosti mečevanja, da se je lahko kasneje maščeval klanu Taira. To se je v resnici tudi zgodilo. Klan Minamoto je okoli leta 1185 v odločilni bitki premagal klan Taira in vzpostavil šogunat. S tem ko je Yoshitsune pridobil na moči in vplivu, je tudi tengu pridobival na spoštovanju in ugledu. Zgodbe in legende so se nadaljevale vse do 19. stoletja, ko se je obdobje samurajev končalo.
Primer kipca tengu. V desni roki drži palico za romanje kongōjō. Zen budističen tempelj Daiyuzan. Osebni arhiv avtorice, 2016.
Mateja Žabjek