O zdravilnih učinkih borilnih veščin govori že zelo znana legenda o Bodhidharmi, začetniku zen budizma, ki naj bi leta 517 n. š. prišel v Shaolinski tempelj in videl, da so tamkajšnji menihi zelo šibki in slabega zdravja. Želel jih je pozdraviti, kar naj bi mu uspelo s poučevanjem borilnih veščin. Ta legenda je nastala v 17. stoletju in postala popularna v začetku 20. stoletja. Čeprav pravih dokazov o neposredni povezanosti med Bodhidharmo in borilnimi veščinami strokovnjaki za zdaj še niso našli, pa je ravno ta legenda imela odločilen vpliv na to, da se je borilne veščine začenjalo razumeti kot zdravilno tehniko za krepitev telesa in uma.
Velikokrat se omenja njihove koristne, zdravilne in blagodejne učinke, kot so npr. izboljšanje telesne kondicije, psiho-motorike in samozavesti, ter krepitev samodiscipline, kontrole misli in čuječnosti. Toda o tem pogosto govorimo, ko opisujemo učinke na povprečnega učenca borilnih veščin, ki nima posebnih fizičnih ali psihičnih omejitev. Kako pa je s tem pri osebah, ki se soočajo z raznoraznimi gibalnimi ovirami, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi nesreče?
V zadnjih dveh desetletjih je v tujini naraslo število šol borilnih veščin (tudi borilnih športov), ki so osredotočene na poučevanje invalidov in drugih oseb z gibalnimi ovirami. Šole imajo zelo podobne cilje, kot so npr. poučevanje tehnik samoobrambe glede na posameznikove omejitve, nudenje psihološke opore ter preprečevanje socialne izoliranosti in stigmatizacije, in tudi pomoč pri rehabilitaciji po bolezni ali nesreči. Vse tovrstne šole so si enotne, da so borilne veščine idealna vadba za ljudi z gibalnimi ovirami. V članku želim predstaviti nekaj šol oz. institucij, ki pod svoje krilo sprejemajo predvsem »ne-tradicionalne« učence, in hkrati tudi sodelujejo z bolnišnicami in rehabilitacijskimi centri kot pomoč pri okrevanju.
Za pionirja borilnih veščin za invalide, oz. vsaj za prvega, ki se je javno in sistematično lotil problematike, velja Jurgen Schmidt, ki je leta 1996 v ZDA ustanovil Mednarodno zvezo borilnih veščin za invalide (International disabled self-defense association). Schmidt je bil leta 1989 žrtev napada, v katerem je bil ustreljen v hrbet in zaradi česar je postal priklenjen na invalidski voziček. Spoznal je, da se osebe z gibalnimi ovirami soočajo ne le s specifičnimi težavami v vsakdanjem življenju, ampak tudi na cesti pogosto žal predstavljajo nemočne in lahke tarče za napad. Kot odgovor na povečano število napadov na posameznike z gibalnimi ovirami, je Schmidt začel razvijati prilagojen, praktičen in učinkovit program samoobrambe, ki temelji na veščini hapkido. V programu Schmidt prikaže tako obrambne tehnike na kratko razdaljo proti udarcem in brcam, reševanje iz prijemov ter tehnike lomljenja, kot tudi različne načine uporabe invalidskega vozička kot pripomočka za samoobrambo.
Nadalje, leta 2000 je Mark Shuey v ZDA ustanovil Mednarodno zvezo za mojstre palic (The Cane Masters International Association). Shuey si je za osnovo izposodil tehnike, ki se jih uporablja pri standardnih palicah za borilne veščine, in nato te tehnike prilagodil za bergle in druge palice za oporo pri hoji. Veščina je namenjena invalidom ter starejšim, ki pri hoji uporabljajo sprehajalno palico. Shuey se je namreč srečeval s starejšimi, ki so bili tako šibki, da palice niti dvigniti niso mogli nad glavo, kaj šele, da bi jo lahko uporabili v samoobrambi. Zato je začel razvijati program s palico, ki starejšim omogoča tako fizično kot tudi psihično zdravljenje. Predvsem pa želi starejšim spremeniti mnenje o palicah. Namreč, veliko ljudi se ustraši ob diagnozi, da pri hoji potrebujejo palico, saj jo povezujejo z berglo in s pešanjem zdravja. Shuey pa poudarja, da palica nudi izvrstno pomoč pri samoobrambi. Tako kot običajna palica bō tudi sprehajalna palica omogoča udarjanje, branjenje in lomljenje, dodatno pa ukrivljenost oz. »kljuka« omogoča grabljenje in poteg (npr. za vrat) kot tudi spotikanje napadalca.
Še en primer šole borilnih veščin v ZDA, osredotočenih na delo z gibalno oviranimi osebami, pa je tudi šola Natural Motion Martial Arts, ki jo je ustanovil Shawn Withers. Withers je preživel možgansko kap, ki mu je ohromila levo stran telesa. Dvanajst let po kapi je začel trenirati Shaolin kempo, kjer je je tudi dosegel črn pas. Čeprav so mu učitelji stali ob strani in mu pomagali pri prilagajanju na trening z oslabljeno levo stranjo, je videl, da to ni cel njegov potencial. Zato je razvil t. i. “stil polomljenega krila”, ki ima vse značilnosti borilnih veščin, hkrati pa upošteva fizične omejitve učencev.
Tudi v Evropi poznamo različne tovrstne projekte. Eden takih je t. i. 1 Touchtm Self Defense Project, ki je bil ustanovljen leta 2009 v Veliki Britaniji. Projekt je osredotočen na poučevanje borilnih veščin slepim in slabovidnim, vključen pa je tudi programe institucij, ki se ukvarjajo s slabovidnimi osebami. Potem pa imamo tudi posamezne šole borilnih veščin, kjer poučujejo učitelji, ki se sicer profesionalno ukvarjajo z učenci s posebnimi potrebami. Ena takih je tudi Anne Barnfield, doktorica psihologije, njeno raziskovalno področje pa so vedenjski in kognitivni učinki športa na osebe z duševnimi težavami. Barnfieldova je tudi učiteljica karateja (trenutno 5. dan), ki pod svoje okrilje sprejema gluhoneme otroke in jim nudi terapevtsko pomoč preko karateja.
Vse tovrstne šole borilnih veščin, kot tudi bolnišnice in rehabilitacijske institucije, s katerimi šole sodelujejo, se strinjajo, da imajo borilne veščine zelo koristne učinke na samostojnost, samozavest, prostorsko orientacijo, okretnost in spretnost telesa, občutenje in zaznavanje zunanjega okolja ter na komunikacijo in socialno vključenost osebe s posebnimi potrebami. To je še en lep primer tega, da zakladi borilnih veščin niso namenjeni tistim, ki jih iščejo s telesom, ampak predvsem tistim, ki jih odkrivajo s srcem.
Mateja Žabjek