Mitologija v borilnih veščinah

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

Mitologija je sestavni del borilnih veščin. Nekateri akademski raziskovalci, predvsem s področja zgodovine vojskovanja in bojevanja, kritizirajo poudarjanje mitologije v borilnih veščinah in trdijo, da je to navadno zavajanje in odvračanje od pravih zgodovinskih dogodkov (to je aktualno predvsem pri akademskem preučevanju kitajskih notranjih stilov, npr. tai chi chuan). Spet drugi raziskovalci menijo, da je poznavanje zgodovinskih dejstev na eni strani ter mitologije na drugi sicer nujno, toda popolno ločevanje je skoraj nemogoče. Namesto tega je bolj smiselno preučevati, kakšno vlogo igra mitologija v borilnih veščinah.

V grobem lahko mitologijo razdelimo v dve kategoriji: miti in legende ter ljudske zgodbe.

Zgodbe v mitih in legendah se običajno odvijajo v »davnih časih« in vključujejo nadnaravna bitja, kot npr. božanstva, demone in nesmrtne prednike. Miti in legende pojasnjujejo izvor konkretne šole borilnih veščin ter opisujejo, kako so legendarni bojevniki ali nadnaravna bitja na skrivaj poučevali prednike ustanovitelja šole. Tovrstne »svete« povezave omogočijo šoli avtoriteto in status »tisočletne tradicije« ter »dokaz« o izrednih sposobnostih in veščinah šole. Mitoloških zgodb se dostikrat poslužujejo japonske šole mečevanja. Kot dober primer lahko vzamemo »zgodovino« Šole mečevanja Shōrinjin-ryū Saitō Ninjitsu:

Pred tisoč leti so v provinci na severnem delu Japonske v majhni vasici živeli preprosti kmetje, ki niso poznali vojne, zato tudi niso razvili nobenega orožja. Nekoč pa so v vas vdrli barbari in ker kmetje niso vedeli, kako se braniti, so barbari hitro zavzeli njihovo ozemlje, kmetje pa so začeli stradati in živeti s strahu. Sklenili so, da na pot pošljejo mladega fanta, ki bo našel pomoč. Fant se je podal na pot in prišel do slapa v sveti dolini. Tam je meditiral enaindvajset dni, ko se je pred njim pojavil Shōrinjin (Nesmrtnik), ga blagoslovil in mu podaril čudežno umetnost mečevanja »Ninjitsu«. Nesmrtnik mu je še naročil, naj o srečanju ne govori nikomur izven družine, ampak naj poučuje le svoje potomce, da bo vsaka generacija ohranila to umetnost mečevanja. Fant se je vrnil domov in s svojimi spretnostmi bojevanja porazil sovražnike. To »posebno« mečevanje se še danes prenaša iz generacije v generacijo v družinski rodbini Saitō.

Poznamo tudi legende, ki se odvijajo v resničnem zgodovinskem času. Tipičen primer so legende o Shaolinskem templju. Legenda govori, da je menih Bodhidharma, sicer začetnik Zen Budizma, vpeljal borilne veščine v samostan okoli leta 525 n. š. Bodhidharma je opazil, da so menihi v precej slabi fizični kondiciji in nezmožni opravljanja meditacije v klečečem položaju. Da bi jih telesno utrdil, jih je začel poučevati borilne veščine. Ta legenda je velikokrat uporabljena kot del uradne zgodovine karateja. V tem primeru je že težje ločiti med resničnim in izmišljenim, saj je vprašljivo, ali je Bodhidharma res poučeval borilne veščine. Bolj verjetna je verzija, da so se menihi naučili veščin bojevanja po drugih poteh, ki so bolj povezane z vojskovanjem v tistem obdobju.

Tudi živali, predvsem tiger, zmaj, žerjav, bogomolka in kača, so velikokrat prisotni v zgodbah. Ena tovrstna zgodba opisuje izvor stila belega žerjava. Stil beli žerjav je domnevno edini stil, ki ga je razvila ženska. To je bilo navadno podeželsko dekle iz vasi Yongchun po imenu Fang Qiniang. Ko so njenega očeta do smrti pretepli lokalni nasilneži, je prisegla maščevanje, toda ni imela zadostne fizične moči kot tudi ni poznala veščin bojevanja. Legenda pravi, da je nekega dne opazovala dva žerjava med bojem. Kljub krhkosti teles so bila njuna krila izredno močna, napadi pa točni in siloviti. Fang Qiniang je gibe posnemala in po letih intenzivnega treninga je bila dovolj vešča, da maščevala smrt očeta.

Druga kategorija pa so ljudske zgodbe. Te so postavljene v bolj sodobni čas in se največkrat osredotočajo na določeno šolo borilnih veščin ter njihovega ustanovitelja. Najbolj znana junaka tovrstnih zgodb sta Yamaguchi Gōgen and Ōyama Masutatsu. Oba mojstra sta vpletena v zgodbe, ki opisujejo domnevne bitke z mogočno zverjo – Yamaguchi v bitki s tigrom, Ōyama pa v bitki z biki. Te zgodbe so tesno prepletene z dejanskimi dogodki in biografijama obeh mojstrov, zato je tudi najtežje razbrati med »mogočim« in »nemogočim«. Yamaguchi je bil med Drugo svetovno vojno res ujetnik v zaporu v Mandžuriji, kjer je preživel strahotno mučenje. Legenda pravi, da ga ječarji niso mogli psihično zlomit, zato so ga na koncu zaprli v kletko z odraslim lačnim tigrom. Tiger je Yamaguchija napadel, ta pa ga je z golimi rokami zadavil v 20 sekundah. V intervjujih so Yamaguchija velikokrat prosili za pojasnitev dogodka in je sam večkrat rekel, da ni bil nikoli zaprt v kletki skupaj s tigrom, kaj šele, da bi ga pokončal.

Še bolj pa so znane legende o Ōyami, ustanovitelju šole Kyokushin, ki naj bi se golorok boril z več kot petdesetimi biki, od tega naj bi tri ubil z enim udarcem. Veliko ljudi še danes verjame v te bitke z biki, sama pa te zgodbe ocenjujem kot zelo uspešno samo-promocijo ter promocijo svoje šole. Mislim namreč, da zadostuje samo od blizu videti 700-kilogramskega bika z rogovi in postane takoj jasno, da v boju z njim človek praktično nima niti najmanjše možnosti. Ōyamovi boji z biki se nikoli niso zgodili. Na spletu se sicer lahko najde zelo star posnetek enega izmed teh bojev, ki je potekal leta 1954 v Tateyami. Kasneje so nekateri njegovi učenci v knjigah zapisali, da se je dogodek sicer res zgodil, vendar pa to ni bil bik, ampak udomačen in neagresiven vol. Na posnetku je razvidno, da sta se ruvala, toda Ōyama vola ni resneje, kaj šele usodno poškodoval. Je bila pa ta poteza v tistem času, ko še ni bilo interneta in hitre globalne komunikacije, izredno šokantna in zato tudi neverjetno uspešna pri promociji Kyokushin karateja. Na račun širjenja govoric o neverjetnem boju je pridobil na milijone učencev. Pri tem so mu pa seveda pomagale tudi njegove javne demonstracije, kjer pa je res lomil kamne, opeke ter steklenice.

Legendarni prikaz Ōyame v boju z bikom.

Legendarni prikaz Ōyame v boju z bikom.

Večina tovrstnih zgodb ima več anonimnih avtorjev in ker se prenašajo predvsem preko ustnih izročil, se tudi verzije spreminjajo, prirejajo in prilagajajo. Miti in legende lahko prinašajo ugled in prestiž šoli ter njihovim ustanoviteljem, hkrati pa povezujejo borilne veščine z neko misterioznostjo ali celo nadnaravnimi močmi. Biografije znamenitih mojstrov so dostikrat prepletene z zgodbami o junaštvu, ki »dokazujejo«, da je imel mojster nadnaraven dar in talent.

Po drugi strani pa zgodbe, ki vključujejo živali, kot je npr. zgoraj opisan izvor stila belega žerjava, lahko pomagajo učencem razmišljati o novih možnih načinih gibanja in načinih bojevanja. Živali v naravnem okolju se morajo boriti za hrano in preživetje, način bojevanja pa se razlikuje od živali do živali, saj ima vsaka živalska vrsta svoje telesne in karakterne značilnosti.

Resnične ali izmišljene, zavajanje ali marketing, zgodbe so sestavni del borilnih veščin. Lahko se jih bere le kot za zabavo, lahko so zelo poučne in vir inspiracije. Menim pa, da ni smiselno gledati na borilne veščine kot na nekakšno skrivnostno, magično in čudežno umetnost, saj so spretnosti in znanje, pridobljeni tekom redne vadbe, bolj fascinantni od čudežev.

Mateja Žabjek

Ta vnos je bil objavljen v Uncategorized. Zaznamek za trajno povezavo.