Domov :: Tai Chi :: O Tai Chi

Na Kitajskem obstajajo tri glavne borilne veščine, poznane kot notranji stili: tai-chi-chuan, xing-yi in pa-kwa-chang. Smatrane so kot najvišje, najzahtevnejše, najbolj prefinjene Kitajske veščine, ki so se včasih učile samo v zelo zaprtih krogih: člani družine, menihi, princi, bogataši, kasneje pa še v vojski, npr. Xing Yi.

Čeprav se imenujejo notranji stili (za razliko od zunanjih, naprimer Shaolin), uporabljajo v svojih premikih bodisi notranjo energijo- Qi, kot zunanjo silo- Chou Jin.

Zato njihovi premiki niso le mehki, počasni meditacijski gibi za zdravje, ampak uporabljajo vse možne naravne načine premikov in sil, oz. uporabe močo: teža, val, rotacija, kontrakcija-dekontrakcija, eksplozije, skoke itd. Poleg tega se njihove aplikacije osredotočajo na uporabi t.i. indirektnih sil, kot npr. gravitacijska sila, centrifugalna, centripetalna sila, z razliko od zunanjih stilov, ki pa uporabljajo direktne sile (Shaolin, Karate).

Zelo na splošno povedano bi lahko njihove značilnosti boja in premikov opredelili tako:

• Tai Chi Chuan uporablja majhne krožne premike na bazi trinajstih notranjih poti- ne glede na šolo oz. stil (Jang, Chen, Sun, Li, Wu)
• Pa Kwa Chang- Ta veščina je smatrana kot univerza oz. doktorat borilnih veščin, kajti je daleč najzahtevnejša od vseh ostalih. Uči se jo lahko samo nekdo, ki je že vešč v kaki drugi veščini; za popolnega novinca ne pride v poštev. Znana je po številnih dinamičnih in kompleksnih gibih, kjer se največkrat za udarjanje uporablja odprto dlan. Tesno je povezana s filozofijo in principi starodavne knjige I Ching- knjiga sprememb.
• Xing Yi Chuan- veščina oblike in uma. Od ostalih dveh se razlikuje v tem, da je navzven bolj trd in uporablja ravno linijo premikov, spada pa vsekakor v notranje stile, kjer se uporablja um Yi za sprostitev notranje energije Qi in njeno zunanjo manifestacijo Jin primarnega pomena. Tudi Xing Yi se osredotoča na petih elementov tradicije- voda, ogenj, zrak (le v zdravstvenem vidiku), zemlja in kovina. Poleg tega se njegove forme zgledujejo po načinu obnašanja dvanajstih živali (zato vsebuje 12 posameznih in eno skupno formo). Seveda poznavanje živali v formi pomeni, da se dobesedno spremeniš v njo- kar se tiče dihanja, razmišljanja, premikanja, uporabe določenih sposobnosti in sil.

To s časom privede do tega, da zopet pridobiš naravni instinkt, ki je šel v pozabo zaradi prevelike in omejene racionalizacije uma v zadnjih obdobjih.

Vse tri navedene veščine imajo skupne elemente, kakor tudi svoje značilnosti. Obenem vse tri gojijo oz. vsebujejo programe t.i. Qi Gonga za celovito gradnjo posameznika. Qi Gong je namreč veda, terapija, samoterapija, način energetsko-dihalnih vaj, ki se izvajajo statično in v gibanju. Načinov je veliko, tako da je kvaliteta odvisna samo od pridnosti posameznika ali učitelja, ne pa od šole, stila!

Programi Qu Gonga pomagajo človeku da:

• vzpostavi in ohrani ravnotežje (in s tem harmonijo) v svojem telesu
• pospeši aktivnost delovanja imunskega sistema
• ga nadpovprečno zgradi povprečno, umsko, energetsko.

Tako ni primeren samo za nekoga, ki se ukvarja z borilnimi veščinami, ampak tudi za ostale športnike, bolnike, poškodovance,..; torej za vsakogar!

V šoli Shi-Do poleg Qi Gonga (delavnic) učimo tudi Tai Chi Chuan (stil Jang Pai Ho), katerega direktni učenec je učitelj Paolo Bolaffio iz Trsta. PAI HO spada v družino HO. Veja znanja veščin te družine je direktno povezana na korenine prvih začetkov Tai-Chija v 13.stoletju, zato ni ne popačena ne zmanipulirana, kar je zelo pomembno.

Program učenja se pri nas izvaja po zrelostnih nivojih oz. skupinah, kjer se podaja znanje osmih nivojev Tai-Chija; vaje v parih, gradnja teles na različne načine, ter študij kratke palice kar se tiče Ping Chija (orožja).

Pri nas se ne učimo t.i. Pekinške forme (forma 24)- nastala je v obdobju (ok. 1950) , ko so na Kitajskem zatirali Taoiste, zdravilce, poznavalce borilnih veščin, ter tudi Tai Chi- iz nesmiselnih političnih razlogov.

Pekinška forma je sestavljena tako, da vsebuje obnovo dolge (108) forme pravega Tai Chija. Ker se ne zgleduje po principu petih elementov tradicije in ostalih načinov uporabe telesa in dihanja, učinkov skorajda ni! Je pa seveda dobra in sprostilna vadba, ki ne škodi.

Tai Chi je prava zakladnica znanja in tudi zahtevna veščina, ki terja od človeka rednost, trud in sposobnost spreminjanja samega sebe; primerna je za vsakogar, ne glede na spol in starost, ne glede na telesne sposobnosti; da je oseba le pripravljena storiti kaj zase.

Prej omenjenih osem nivojev v formah predstavlja osem zrelostnih stopenj na poti izobraževanja: to pomeni, da se, glede na znanje posameznika, forma rahlo spreminja, daljša ter postaja zahtevnejša. To pa je seveda normalno in obvezno, kajti mi smo bitja v evoluciji in nam lahko vsaka stagnacija le škodi, sprememba pa doprinese svežino, zdravje in višje zavedanje.

Znanje, ki ga pridobivamo v formah, preverjamo tudi v parih na različne načine, kot so npr. potisk rok, samoobrambne aplikacije, koordinacijske vaje, t.i. vaje pozornosti, prebujanje in razumevanje hitrosti ipd.

Ko govorim o Tai Chiju, govorim vedno o borilno-zdravilni veščini: to včasih zavre zanimanje določenih ljudi ki bi se radi vpisali, oz. čudi druge -kot npr. karateiste- da je to zelo prefinjena borilna veščina, iz katere je precejšen del karateja tudi nastal.

Treba je vedeti, da:

• borilna ne pomeni groba, napadalna, pretepaška, temveč da se najprej soočaš in boriš s seboj ter svojimi problemi, zavorami, strahovi. S pomočjo te vadbe pridobiš drugačno rednost v svojem življenju, večjo samozavest, bolje spoznaš svoje telo in svoj um, ter začenjaš verjeti, da nimaš meja, da si sposoben doseči ogromno in tudi pomagati drugim (seveda je pa človek sposoben tudi veliko škoditi)
  Delo na aplikacijah oz. razumevanju samoobrambe je vedno na nivoju zrelosti oz. sposobnosti sprejemanja skupine.
  Tai Chi Chuan -njegovo izvorno ime je Wudang Pai, je namreč v 8.stol. nastal kot borilna veščina, ki pa je vzporedno gojila Qi Gong vaje za ohranjanje zdravja. Ker je pravi borilni program res zahteven, se ga izvaja samo v posebnih zrelih skupinah ali med posamezniki.
• V svetu obstaja v zvezi z borilno-zdravilnimi veščinami ogromna dezinformacija. Dandanes se mnogi ožigosajo za trenerje, učitelje, mojstre,...v resnici pa poznajo le drobtinico tega velikega zaklada- pa še to slabo (bodisi zdravstveni bodisi borilni vidik). Za postati učitelj, trener, mojster, je potrebno dolgo in intenzivno študirati, če se le da biti v stiku z živečim učiteljem, ki te ima lahko redno pod kontrolo kar se tiče znanja, obnašanja (ego, prevzetost) in osebne rasti. Seveda je, kdor ne ve o teh veščinah ničesar in prične trenirati, prisiljen skoraj slepo verjeti temu, kar mu učitelji pravimo, kažemo, dajemo, toda...morda pa ni več tako.

Osebno mislim, da ima vsak od nas svojo življenjsko pot in svoje življenjske lekcije, da enkrat dozori in nekam prispe. Kam, koliko, kako daleč? To je stvar posameznika.

Človek dandanes preveč omejuje samega sebe in tudi druge- prostorsko, časovno, kulturno, čustveno! Borilno-zdravilne veščine in Qi Gong omogočijo premagovanje teh omejitev, da lahko zaplavamo v svet višjih sposobnosti, zmogljivosti, razumevanja, sreče!