Obvestilo

URNIK TRENINGOV MED ŠOLSKIMI POČITNICAMI (25. 02.-02. 03.)

TOR. 26. 02. 2019
18.00   Tai-Chi
19.00   Pakwa
20.00   Karate

ČET. 28. 02. 2019
17.00   Otroci Karate
18.00   Tai-Chi
19.00   Pakwa
20.00   Karate

Se vidimo!

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Kratka zgodovina karateja: Obdobje Japonske

Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

V tokratni kratki zgodovini karateja si bomo pogledali ključne dogodke med leti 1920 in 1970, ki so pomagali institucionalizirati karate ter ga spremeniti v borilno veščino elit.

Na Okinawi se je karate (takrat poznan še pod imenom tōte) poučeval na neformalen način. Vadba je potekala individualno in privatno, saj takrat še niso poznali vadbenih prostorov, t. i. dōjō. Učenci so lahko prišli v stik z učiteljem le preko skupnega prijatelja. Skupni prijatelj, ki je bil že učenec, je torej priporočil bodočega učenca svojemu učitelju. Učenci za vadbo  niso nosili predpisanih oblačil, niti niso poznali hierarhičnega sistema s pasovi. Ta način vadbe je bil v popolnem nasprotju z japonsko kulturo borilnih veščin, ki je bila organizirana v šole oz. ryūha in pod vodstvom institucije Dai Nippon Butoku Kai.

Definicija šole oz. ryūha je precej enostavna in označujejo enoto, ki jo sestavljajo učitelj ter skupina učencev. Vsaka šola ima svoje metode treniranja, svoja pravila ter etiko, pa tudi ugled in prestiž. Šole borilnih veščin so se začele pojavljati po letu 1600, torej v obdobju Edo. Takrat je bilo konec državljanskih vojn in nenehnih spopadov, zato so tudi samuraji izgubili svoje mesto v družbi in s tem tudi svojo bojevniško identiteto. Postali so namreč uradniki, učenjaki in misleci, ki naj bi bili vzor vedenja in moralnih vrednot v družbi. Hkrati pa se je v tem obdobju pojavila želja po ohranitvi tradicionalne bojevniške kulture, zato so začeli ustanavljati šole, kjer so lahko učitelji, največkrat samuraji, na varen način učili svoje učence in s tem prenašali svoje znanje na naslednje generacije. V tistem času se je v šolah tako največ poučevalo mečevanje in lokostrelstvo. Tovrstne borilne veščine, ki so se izoblikovale pred letom 1868, imenujemo tudi  “stare borilne veščine” oz. kobudō. Poleg starih borilnih veščin pa poznamo tudi t. i. “moderne”, ki pa so bile oblikovane po letu 1868, torej po koncu vladavine samurajev. Med moderne borilne veščine štejemo aikidō, jūdō, kendō in karatedō.

Karate je japonskemu občinstvu prvič predstavil Funakoshi Gichin (1868–1957), poznan tudi po vzdevku “oče modernega karateja”, in sicer na državnem športnem dogodku, ki ga je organiziralo Ministrstvo na izobraženje. Predstavitev je požela veliko zanimanja, toda Funakoshi je vedel, da bo potrebno karate kulturno asimilirati. Kmalu zatem je na Univerzi Keiō v Tokyu organiziral sestanek, v katerem je predstavil svoje predloge za spremembe.

Eden prvih predlogov je bila sprememba imena in tako je tōte, ki v prevodu pomeni “kitajska roka”, postal karate. Prevod besede “karate” pomeni “prazna roka”, obstaja pa več razlag, kaj na bi to pomenilo. Najpogostejša razlaga pravi, da “prazna roka” označuje borilno veščino, pri kateri se ne uporablja orožja. Ta razlaga je precej površinska, saj se vsak, ki se malo več let ukvarja s karatejem, slej ko prej sreča z orožjem, kot sta npr. palica in tonfa.  Bolj prepričljivo razlago najdemo v japonskem jeziku. V japonščini se namreč pismenka za   (唐) lahko bere tudi kot kara, kar pa je ista izgovorjava kot pri pismenki kara (空), ki pomeni “prazen”. Funakoshi je predlagal, da se zamenja ti dve pismenki. Hkrati pa se je beseda “prazen” zelo dobro ujemala z budističnim in daoističnim konceptom praznine, ki nakazuje na praznino misli, ki jo izkusimo med meditacijo, in pa na praznino v smislu nenavezanosti na tostranske materialne stvari.

Nadalje, Funakoshi je zelo poudarjal metaforo besede “pot” oz. . Menil je, da karate ni samo skupek borilnih tehnik, ampak simbolično pomeni pot, po kateri se hodi celo življenje. To ni bila nobena novost, saj je bila beseda takrat že v uporabi pri drugih sodobnih borilnih veščinah, npr. aikidō, jūdō, kendō. Funakoshiju sta bila v veliko pomoč Kanō Jigorō (1860–1938) in jūdō. Od tu si je Funakoshi izposodil hierarhični sistem kyū in dan, ter belo uniformo (dōgi) s pasom. Zelo pa se je tudi trudil zabrisati kakršnekoli kitajske korenine karateja. Ne samo da je spremenil ime veščine iz tōte v karate, spremenil je tudi imena kat in tehnik v japonski jezik. Zaradi teh sprememb je karate pridobil izrazito japonski karakter in leta 1933 je institucija Dai Nippon Butoku Kai priznala karate kot japonsko borilno veščino.

Od takrat naprej je bil karate pod stalnim vodstvom institucij, kot so Dai Nippon Butoku Kai, Ministrstvo za izobraževanje ter različne univerze. Med leti 1930 in 1940 so se izoblikovale štiri tradicionalne šole karateja: Funakoshi je ustanovil Shōtōkan, Ōtsuka Hironori (1892–1982) Wadō-ryū, Mabuni Kenwa (1889–1952) Shitō-ryū, in Miyagi Chōjun (1888–1953) Gōjū-ryū. Te štiri šole so se povezale in leta 1969 ustanovile Japonsko karatedō federacijo (JKF). Podpora državnih institucij je bila ključna za uspeh, saj so borilne veščine sčasoma uvrstili v šolski kurikulum.

Šole borilnih veščin so oblikovale tudi svoja pravila obnašanja in etične kodekse, ki so temeljila na subjektivnih razlagah Zen budizma, konfucianizma in ideologije bushidō. Zakaj pravim subjektivne razlage? Ker so učitelji karateja, največkrat laiki na področju religije, jemali iz Zen budizma, konfucianizma in ideologije bushidō tiste ideje, ki so se jim zdele primerne in koristne, jih po svoje interpretirali, ter tako osnovali nauke za svojo šolo. Iz Zen budizma so vzeli idejo mushin (“brez misli”) in prakticiranje meditacije, iz konfucianizma so vzeli strogo hierarhijo, iz ideologije bushidō, bolje rečeno iz dela Bushidō: Duša Japonske, ki ga je leta 1900 napisal Nitobe Inazō, pa so vzeli osem vrlin bojevnika (pravičnost, pogum, dobrohotnost, vljudnost, iskrenost, čast, zvestoba in samoobvladovanje). Ne pozabite, teh etičnih kodeksov in hierarhije na Okinawi niso poznali. Pravzaprav je ironično, da so japonski učitelji karateja za ideal vzeli nauke in kulturo samurajev, ki so povzročili toliko gorja okinawskemu ljudstvu.

Vsa ta institucionalizacija in uvedba pravil obnašanja pa so povzročili, da je karate na Japonskem postal borilna veščina elit. Do približno leta 1970 šole karateja po večini niso imele še vadbenih prostorov v mestih, kakor je to sedaj. Karate je bil tako dostopen le preko elitnih srednjih šol in univerz z visokimi šolninami. Glavni dve univerzi sta bili Univerza Takushoku v Tokyu, kjer se je poučeval Shōtōkan, in pa Univerza Ritsumeikan v Kyotu, kjer se je poučeval Gōjū-ryū. Karateja torej (skorajda) nisi mogel vaditi, če nisi bil dijak ali študent teh šol. Drage šolnine pa si je lahko privoščil le bogatejši sloj.

Okinawa je bila vedno (in je še vedno) najrevnejša in s tem tudi najbolj zapostavljena japonska prefektura. Karate je pravzaprav edini okinawski “produkt”, ki so ga na japonskem otočju lahko zapakirali in tako zelo uspešno prodali v svet kot japonsko borilno veščino.

Če povzamemo, prvoten okinawski karate je bil nepredstavljivo drugačen od tega, ki ga poznamo danes. Če je bil na Okinawi karate borilna veščina revnega in zatiranega kmečkega sloja, je s prihodom na Japonsko postal borilna veščina elit in del veličastne japonske kulture. Raznorazni turnirji in tekme pa so dodatno pripomogli, da je karate žal zares postal prazen.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Redni urnik

Z današnjim dnem (7. 1. 2019) se v SHI-DO nadaljuje vadba po rednem urniku.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Dobrodošli v letu 2019

Pozdravljeni.

Vadba v letu 2019 se začne s četrtkom 3. januarja z združenimi skupinami in sicer:

17.00-18.00   vsi otroci
18.00-20.00   vse Tai Chi skupine
20.00-21.00   vse Pakwa skupine
21.00-22.00   vse karate skupine

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Voščilo iz Japonske

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Obvestilo

Tokom letošnjih novoletnih počitnic ne bodo potekali klubski treningi.

Vidimo se zopet v četrtek 3. 1. 2019 na prvem skupnem treningu, kjer se bodo beli in barvni pasovi pridružili višji skupini. Od 7. 1. 2019 dalje pa bodo treningi potekali po obstoječem urniku.

Želimo vam lepe počitnice.

Hvala.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

December 2018

V zadnjem mesecu leta 2018 bodo treningi bazirani na utrjevanju študija letošnje sezone. Treningi bodo potekali do četrtka 20. 12. 2018. Tega dne se vadba konča ob 19.00.

Ob 19.30 pa kot vsako leto zaključimo leto s klubskim druženjem v telovadnici.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Redna vadba

Pozdravljeni.

S ponedeljkom 5. 11. 2018 se nadaljuje redna vadba v šoli SHI-DO.

Se vidimo.

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Počitniški treningi

Ponedeljek 29. 10. 2018
18.00 Tai Chi Chuan
19.00 Pa Kwa Chang
20.00 Karate

Torek 30. 10. 2018
17.00 Otroci Karate
18.00 Tai Chi Chuan
19.00 Pa Kwa Chang
20.00 Karate

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar

Kratka zgodovina karateja: Obdobje Okinawe

Opombe:

* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.

O karateju se pogosto govori kot o »starodavni« borilni veščini. Točnega odgovora na vprašanje koliko je karate star, ne poznamo. Moje osebno stališče je, če parafraziram Ebbinghausa, da ima karate dolgo preteklost, toda kratko zgodovino. Dandanes je karate največkrat prikazan kot borilna veščina, ki je del japonske kulturne tradicije. Vendar pa je ta predstava bolj konstrukt sodobne zgodovine in politike, kjer so kitajske in okinawske korenine v veliki meri spregledane. Ko govorimo o preteklosti in zgodovini karateja, je torej smiselno ločiti »okinawsko obdobje« ter »japonsko« obdobje«. Medtem ko se je na Okinawi začela njegova preteklost, pa se je na Japonskem začela njegova zgodovina. Karate se je namreč pred 20. stoletjem prenašal predvsem preko ustnih izročil ter dejansko prakso in posledično uradnih zapisov, ki bi vsebovali podrobnosti o razvoju, skorajda ni. Pri Okinawi in Japonski gre tudi za popolnoma različni zgodovini, kulturi in načinu življenja. V grobem lahko rečemo, da je k razvoju karateja Okinawa prispevala umetnost bojevanja, Japonska pa institucionalizacijo, pravila obnašanja ter elitizem. Tokrat želim na kratko razložiti »okinawsko obdobje« karateja, torej čas od leta 1393 do leta 1922.

Površina Okinawe meri prib. 1200 km2  ter leži pribl. 640 km južno od japonskega otočja.  Vedno je bila najrevnejša in najbolj zapostavljena japonska prefektura, njena zgodovina ter kulturne in družbene posebnosti pa so dostikrat zelo okleščene ter vključene v splošno zgodovino Japonske. Karate, kot so ga prakticirali na Okinawi, se je imenoval tōte (dob. »kitajska roka«) in je označeval enotno kategorijo veščin za samoobrambo. Takrat še ne moremo govoriti o različnih šolah karateja, lahko pa govorimo o različnih stilih, ki pa izvirajo iz Kitajske.

Prva prelomnica v zgodovini karateja je bila prihod kitajskih borilnih veščin, točneje kitajskih zunanjih stilov, na okinawsko otočje. Leta 1393 so se na Okinawi naselili kitajski priseljenci, poznani tudi kot »36 družin«. Te številke ne gre jemati dobesedno, saj gre za metaforo, ki le pomeni, da je šlo za precej veliko skupnost. V zgodovinski literaturi so priseljenci opisani kot povsem običajni ljudje, toda na Okinawi so takrat veljali za izobraženo elito iz napredne dežele. Priseljenci so okinawsko ljudstvo naučili brati in pisati ter izobrazili v administrativnih delih, ki so bila nujna za trgovanje s Kitajsko. Nekateri so bili diplomati, drugi ladjedelci, spet tretji pa so bili izurjeni v umetnosti in obrti. Priseljenci pa so s seboj na Okinawo prinesli tudi borilne veščine. Dva glavna stila sta bila Shōrin-ryū in Shōrei-ryū, izvirala pa sta iz dveh zen-budističnih templjev na Kitajskem. Stil Shōrin-ryū so prakticirali v Severnem samostanu Shaolin na gori Song v provinci Henan, medtem ko so stil Shōrei-ryū prakticirali v Južnem samostanu Shaolin v provinci Fujian. Okinawsko ljudstvo in kitajski priseljenci so živeli v sožitju, zato so se v nadaljnjih 500 letih tako kitajska umetnost kot tudi borilne veščine globoko zasidrale v okinawsko kulturo.

Druga prelomnica v zgodovini karateja pa se je zgodila leta 1609, ko so samuraji, točneje klan Satsuma, zavzeli okinawsko otočje. Gospodar klana je takrat od kralja Okinawe zahteval brezpogojno podrejenost. Kralj se je temu uprl, zato je celotno ljudstvo doletela huda finančna kazen. Klan Satsuma je namreč ljudstvu odredil obvezen letni davek, kralju pa dodelil dodatno plačevanje davka iz privatnih dohodkov. Poleg tega je klan Satsuma prevzel popoln nadzor nad trgovsko politiko s tujimi deželami, kar je imelo za Okinawo uničujoče posledice. Življenjski standard je v mestih Naha in Shuri, sploh pa v manjših vaseh, drastično padel in prebivalstvo pahnil v hudo revščino. Sledili so zakoni, ki so izjemno omejili uporabo orožja. Leta 1669 je klan Satsuma prepovedal tako kovaško obrt kot tudi izdelovanje mečev za religiozne namene, leta 1699 pa je popolnoma prepovedal še uvoz ter uporabo vseh vrst orožja. In kar je najbolj pomembno, prepovedal je tudi prakticiranje borilnih veščin. Od približno leta 1700 pa do leta 1868 se je zato karate na Okinawi poučeval na skrivaj in večinoma ponoči.

To obdobje okinawske zgodovine je običajno označeno kot junaško obdobje, ko naj bi se zatirani kmetje upirali ter bojevali proti oboroženim samurajem. Toda te zgodbe je zelo težko potrditi. Medtem ko okinawski mojstri v svojih delih sicer radi povedo, da so se njihovi predniki neoboroženi postavili po robu samurajem, pa uradna zgodovina te trditve prej zanika kot pa potrjuje. Zgodovinarji namreč menijo, da je bilo okinawsko ljudstvo preveč izčrpano od revščine, lakote in naravnih nesreč, da bi bili pripravljeni iti v boj s samuraji. V uradni zgodovini Okinawe je tudi težko zaslediti kakršnekoli opise dejanskih bitk ali kmečkih uporov. Morda so se dogajali posamezni incidenti, zelo malo pa je verjetno, da bi bili tovrstni upori tako množični, kot je to širše predstavljeno. Po drugi strani pa je občudovanja vreden ta »tihi upor«, ko je ljudstvo zaradi stroge prepovedi borilnih veščin raje poniknilo in vadilo na skrivaj, kot pa da bi se jim odpovedalo. Zaradi strogega režima so s tem seveda tvegali tudi lastna življenja in to je bilo tudi ključno, da je karate lahko preživel to obdobje prepovedi.

V 18. stoletju, ko je prepoved karateja še vedno veljala, pa so v okviru diplomatskih odnosov na Okinawo prispeli nekateri najpomembnejši kitajski mojstri borilnih veščin. V uradnih zgodovinskih virih je zapisano, da je leta 1762 na Okinawo kot diplomat prispel Kūshankū, poznan tudi pod imeni Ko Sokun in Kwang Shang Fu, ki je imel ogromen vpliv na razvoj stila Shōrin-ryū v mestu Shuri, znan pa je tudi kot »oče« kate Kūshankū. Po drugi strani pa so tudi okinawski mojstri, npr. Sakugawa Kanga (1733–1815), Matsumura  Sōkon (1809–1901), Higashionna Kanryō (1853–1915) in Uechi Kanbun (1877–1948) potovali na Kitajsko in se tam učili veščin.

Tekom stoletij so se kitajske in okinawske borilne veščine tako tesno prepletle, da jih je danes nemogoče ločiti. Veščino so, kot že rečeno, poimenovali tōte, poučevali pa so jo v treh mestih. V mestu Naha so se učili stil Shōrei-ryū, v mestih Shuri in Tomari pa stil Shōrin-ryū. Da bi stile ločili med seboj, so jih poimenovali glede na kraj, kjer je bila veščina prakticirana, torej Naha-te, Shuri-te in Tomari-te; Tomari-te je bil sprva samostojen sistem, vendar je bil kasneje zlit s Shuri-te.

Veščina tōte se je na Okinawi poučevala na zelo neformalen način. Vadba ni potekala v skupinah, ampak bolj kot ne na skrivaj in individualno, toda vseeno pod vodstvom učitelja. Vadba je temeljila na učenju in razumevanju form (kata) ter utrjevanju osnovnih elementov (kihon), fizično moč pa so krepili z dihalnimi vajami ter z udarjanjem v predmete, kot so skale ter lesene deske. Bojev takrat še niso razvili. Učenci za vadbo  niso nosili predpisanih oblačil, niti niso poznali hierarhičnega sistema s pasovi. Program vadbe ni bil točno določen, zato tudi niso imeli izdelanih kriterijev za napredovanje. Ta način vadbe je bil v popolnem nasprotju z japonsko kulturo borilnih veščin in okinawski mojstri so vedeli, da bodo potrebne korenite spremembe, če so želeli karate uspešno predstaviti japonskemu občinstvu. Karate je bil tako na Japonskem prvič predstavljen skozi javne demonstracije leta 1922. Temu so sledile spremembe, zaradi katerih je karate pridobil izrazito japonski karakter. O tem pa bo govoril naslednji prispevek.

Mateja Žabjek

Objavljeno v Uncategorized | Pusti Komentar