Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.
Shugendō je religija gorskih asketov, ki so poznani tudi pod imenom yamabushi (dob. »tisti, ki bdi na gori«[1]) ali shugenja (dob. »tisti, ki se disciplinira in preizkuša«). Prakticiraje gorskega asketizma je bilo na Japonskem zelo priljubljeno od začetka srednjega veka (1185) pa do začetka obdobja Meiji (1868), od leta 1872 do leta 1945 pa je bil Shugendō uradno prepovedan. Po drugi svetovni vojni so se posamezne neodvisne skupine sicer začele prebujati in obnavljati, vendar pa je med več kot sedemdesetletno prepovedjo večina mojstrov že umrla. Ker se je tradicija prenašala predvsem preko ustnih izročil in dejanskih praks, se je tudi ta v veliki meri porazgubila. V modernem času so se vloge in pomen asketov precej spremenili, toda vseeno je še vedno moč najti sledi te starodavne tradicije. Med glavne kraje, kjer so yamabushi še vedno zelo dejavni, sodi tudi Kumano.
Kumano se nahaja na polotoku Kii, približno 520 km jugo-vzhodno od Tokia ob Tihem oceanu. Je gorato področje, kjer še vedno prakticirajo gorski asketizem, le da sodobni asketizem ni več tako strog in drastičen kot je bil nekoč. Sodobni asketizem poudarja prakse, pri katerih se zaproša za tostranske praktične koristi, kot so npr. zdravje, srečno družinsko življenje, preprečevanje in odganjanje nesreč in izboljševanje samega sebe. Ne osredotoča se toliko na vplive iz preteklosti (npr. morebitne posledice iz prejšnjega življenja) ali na prihodnosti (npr. odrešitev in življenje po smrti). Osrčje Kumana sestavljajo t. i. Tri velika svetišča, to so Hongū, Nachi in Hayatama, ki so med seboj oddaljena od 20 do 40 km. Leta 2004 se je uvrstil tudi na Unescov seznam kulturne dediščine.
Svetišče Nachi, Kumano. Vir: slika avtorice, februar 2017.
Kumano je poznan kot sveti kraj, kjer božanstva bivajo že od mitoloških časov in je prepojen z mistiko in legendami. Prepoznavni znak kraja je trinogi vran, ki je po mitološkem izročilu vodil prvega cesarja Japonske in ustanovitelja japonske cesarske rodbine (cesar Jinmu, 712 p. n. š. – 586 p. n. š.) skozi težko prehodne gorske poti. Zaradi tega je bil Kumano sprva (med 8. in 11. stoletjem) glavni romarski kraj za cesarske in aristokratske družine. Med potjo so se odvijali raznorazni dogodki, kot npr. tradicionalni plesi, darovanja, pisanje poezije, očiščevanje pod mrzlo vodo in tudi sumo. Kasneje se je njegova priljubljenost razširila tudi med navadno ljudstvo in med 10. in 16. stoletjem so množice romale v tamkajšnja svetišča ter zaprošale tako za tostranske praktične koristi kot tudi za čudežno ozdravitev.
Rituali, ki jih tamkajšnji asketi še vedno izvajajo, temeljijo na vodi in ognju, saj sta to osnovna elementa za očiščevanje. Ena izmed tovrstnih praks je hoja po žerjavici (hi watari) in prikazuje popoln nadzor nad nevarnim, toda koristnim lastnostim ognja. Shugenja med ritualom simbolno ukroti ogenj in si ga podredi, tako da ni zmožen poškodovati in opeči udeležencev, ki hodijo po njem, ob koncu rituala pa mu vrne svojo naravno moč. Ogenj tudi predstavlja požig psiholoških ovir, ki otežujejo nadaljnji razvoj človeka. Še ena malo bolj nenavadna praksa pa se imenuje »plezanje po katanah« (katana watari). Asketi z bosimi nogami plezajo po lestvi, katere prečke so sestavljene iz dvanajstih katan. Katane so obrnjene z rezilom navzgor, tako da asket stopi neposredno na rezilo. Ni točno znano, ali je bilo nekoč rezilo nabrušeno, v današnjem času pa so te katane prilagojene za religiozne namene. Hoja po žerjavici in “plezanje po katanah” predstavljata, poenostavljeno povedano, zmožnost prehajanja med različnimi svetovi, torej asket prehaja iz materialnega (tostranskega) v spiritualni (onostranski) svet.
Glavni dogodek v Kumanu pa je t. i. Praznika ognja, ki se odvije vsako leto 6. februarja. Kakor že ime pove, gre za praznovanje z ognjem in velja za enega najnevarnejših praznovanj na Japonskem. Ima 1400-letno zgodovino, je tesno povezan z gorskim asketizmom in je zelo priljubljen pri učencih in učiteljih aikida. Sodelujejo lahko samo moški vseh starosti, tradicija pa se običajno tudi prenaša z očeta na sina. Udeleženci, reče se jim noboriko in običajno jih je okoli dva tisoč, se preoblečejo v bele oprave, okoli trebušnega predela pa se povijejo z debelo vrvjo. Dogodek zelo poveže celotno skupnost, saj veterani vedno pomagajo mlajšim, še posebno pa novincem. Noboriko se povzpnejo po gori do svetišča, do katerega vodi 538 stopnic, na vrhu pa prižgejo ogenj. Vsak noboriko dobi svojo baklo, na katero napiše molitev, prošnjo ali željo, jo zakuri, nato pa v skupinah sestopijo z gore. Nekateri hodijo, malo bolj izkušeni tudi tečejo, od daleč pa je videti kakor ognjeni slap. Domačini temu pojavu rečejo tudi »ognjeni zmaj«.
»Ognjeni slap« oz. »ognjeni zmaj«, Kumano. Vir: the Official Wakayama Travel Guide.
538 stopnic, ki jih noboriko med praznovanjem prehodijo ali pretečejo v temi. Vir: slika avtorice, februar 2017.
Gorski asketi so bili nekoč dobro izurjeni tudi v nekaterih vrstah borilnih veščin, imeli pa so tudi pomembno vlogo na področju vojskovanja. O tem pa bo govoril prihodnji članek.
[1] Besedo yamabushi se velikokrat prevaja in razlaga kot »gorski bojevnik«, vendar je ta prevod napačen. Do napake prihaja zaradi enake izgovorjave, vendar pa je zapis v pismenkah drugačen.
Mateja Žabjek