Opombe:
* Japonski izrazi so zapisani po sistemu Hepburn, ki je mednarodno priznan sistem latiniziranja japonščine.
* Vsa japonska lastna imena so zapisana po japonskem vrstnem redu, to je priimek pred imenom.
Gore so na Japonskem zelo priljubljen kraj za vadbo borilnih veščin in veliko šol, kjer poučujejo karate, aikido, judo ter kendo, vsako zimo izvaja treninge, ki se v japonščini imenujejo kangeiko (dob. »mrzel trening«). Namen zimskih treningov je tako fizično kot tudi umsko utrjevanje ter preizkušanje lastnih zmogljivosti. Eden najbolj znanih in priznanih mojstrov, ki je združil borilne veščine z asketskimi praksami, je Ōyama Masutatsu, ustanovitelj Kyokushin karateja.
Ōyama Masutatsu, skrajšano Ōyama Mas, se je rodil 27. julija 1923 v Južni Koreji, ki je bila takrat pod japonsko okupacijo. Že kot otrok je začel trenirati kenpō, leta 1937 pa je odšel na Japonsko, da bi postal pilot. Kmalu po vojni se je srečal z dvema stiloma karateja. Prvi stil je bil Shōtōkan pod mentorstvom učitelja Funakoshi Gichina, drugi stil pa je bil Gōjū-ryū pod mentorstvom učitelja Yamaguchi Gōgena. Oba stila sta kasneje postala osnova za oblikovanje stila Kyokushin.
Druga svetovna vojna je odločno vplivala, da se je Ōyama odločil za umik v gore. V televizijskem intervjuju leta 1993 je pojasnil svojo odločitev: »Med vojno sem izgubil mnogo prijateljev. Zjutraj smo skupaj sedeli za mizo, zvečer pa so bili njihovi stoli prazni. Ni besed, s katerimi bi opisal svoje občutke, toda vedel sem, da mi je bila dana še ena priložnost.« Ōyama je bil med piloti kamikaze, toda tik pred vzletom na misijo se je njegovo letalo pokvarilo. V intervjuju nadaljuje: »Po vojni sem bil zelo jezen, zato sem se venomer zapletal v pretepe z ameriškimi vojaki. Kmalu so bile moje slike izobešene na vseh policijskih postajah po Tokiu. Takrat mu je prijatelj So Nei Chu, s katerim sta skupaj trenirala Gōjū-ryū, predlagal, da se umakne v gore, kjer bo lahko v miru uril telo in um.
Oktobra 1946 se je Ōyama odpravil na goro Minobu, kjer je nameraval ostati tri leta. Toda po enem letu mu je sponzor, ki ga je oskrboval z življenjskimi potrebščinami, povedal, da ga ne more več vzdrževati, zato se je vrnil domov. Ker je želel izpolniti svoj prvoten cilj, se je aprila 1948 ponovno vrnil v gore, tokrat na goro Kiyosumi, kjer se je za 20 mesecev posvetil izjemno intenzivni vsakodnevni vadbi. Umik v gore pa ni bil izziv le zaradi stroge vadbe, ampak tudi zaradi hude osamljenosti. V 40` letih so bile gore manj dostopne, predvsem pa ni bilo še nobene tehnologije, ki bi omogočala komunikacijo s civilizacijo, zato je bilo bivanje na osamljeni gori hkrati tudi preizkus poguma. Po vrnitvi z gore, pa je Ōyama razvil Kyokushin karate, ki je še do danes najbolj vpliven in razširjen stil karateja.
Goro Mitsumine, ki velja za sveto goro in »rojstni kraj« Kyokushin karateja, je Ōyama začel obiskovati leta 1957. Sprva sam, ko pa je bila leta 1964 ustanovljena organizacija Kyokushinkaikan, pa je začel organizirati vsakoletne intenzivne zimske treninge, ki se odvijajo še danes.
Za Ōyamo je bila vadba v naravi ključen del treninga. Moč, povezana s hitrostjo in tehniko, so trije stebri njegovega sistema, temu pa je dodal še meditacijo, dihanje in urjenje uma. V dokumentarnem filmu The ultimate myth: Bull slaying Masutatsu Ōyama iz leta 1990 je povedal: »Moramo se vrniti k naravi; imeti moramo radi naravo in trenirati v naravi. Tam se lahko naprezaš do skrajnosti. Dvigovanje uteži v fitnesu te ne bo naredilo močnega.«
Celoten program zimskih treningov je bil oblikovan za utrjevanje telesa in uma. Poleg stroge vadbe je program vključeval tudi precej asketsko bivalno okolje. Prostor, kjer so spali, ni bil ogrevan, tla so bila mrzla, pokriti pa so bili le s tanko odejo. Poleg tega so bili ves čas oblečeni le v karategi (»kimono«) brez dodatnih jop, rokavic ali kap. Tudi obroki, ki so si jih pripravljali sami, so bili skromni. Večino časa tudi niso nosili obutve, zato je včasih prišlo do blažjih ozeblin. Na gori je bil obvezno prisoten tudi zdravnik, ki je nudil prvo pomoč. Osrednji dogodek pa je bila vadba pod ledeno mrzlim slapom, ki ima januarja običajno okoli -10 stopinj. Zaradi zahtevnosti je Ōyama sprva gorski trening dovolil le učencem, ki so bili v najboljši formi, kar je morda tudi razlog, da nobeden izmed učencev nikoli ni zbolel.
Ōyama je žal prezgodaj umrl za rakom 26. aprila 1994, star 70 let. Ob njegovi smrti je organizacija Kyokushinkaikan na Japonskem štela 600 000 članov, ter 12 milijonov članov v 125 državah po celem svetu. Vodenje organizacije je takrat prevzel Matsui Shōkei (sedaj 8. dan), na gorah Kiyosumi in Mitsumine pa so postavili kamniti spomenik Ōyami v spomin.
Kamniti spomenik ustanovitelju Kyokushin karateja na gori Mitsumine (Mas Oyama, 1923 – 1994). Slika: avtorica, 6. april 2016
Mateja Žabjek